Serijo stripov Heartstopper berem zelo počasi, doslej vsako leto en del, čeprav bom najbrž kmalu prebrala še 5. del, ki je (vsaj za zdaj) v seriji zadnji. Tekom serije mladinskih risoromanov spoznamo petnajstletnega Charlieja in sedemnajstletnega Nicka, ki se sprva zbližata kot prijatelja, to prijateljstvo pa preraste v ljubezen. Charlie že od nekdaj ve, da je homoseksualec, medtem pa se je Nick s svojo biseksualnostjo srečal prvič. Tekom prvih treh delov tako opazujemo njuno navajanje na nov odnos in odziv okolice nanj, pa tudi soočanje z običajnimi najstniškimi težavami, ki niso povezane s spolno usmerjenostjo. Že na koncu tretjega dela so se začele kazati Charlijeve težave v odnosu do hrane in četrti del se osredotoči prav na to.
Charlie in Nick prideta do točke v razmerju, ko želita drug drugemu izreči besedi "ljubim te," a nista povsem prepričana, če je že pravi čas. Kmalu pa skrb glede tega postane še najmanjša težava. Nick namreč opaža, da ima Charlie vse več težav s hrano in, da je tudi na splošno vse bolj utrujen, žalosten in odsoten. Začne se spraševati, na kak način pomagati svojemu fantu, da najprej ozavesti svoje težave z duševnim zdravjem, nato pa poišče pomoč.
Tretji del me ni preveč navdušil, zato je četrti del precej popravil moje mnenje o celotni seriji. Sicer je res namenjena mlajšemu občinstvu, ampak problematike duševnega zdravja se loti na res izvrsten način. Zelo mi je bil všeč realen prikaz tega, kako lahko težave z duševnim zdravjem vplivajo ne le na osebo, ki jih ima, ampak tudi na ljudi, ki imajo to osebo radi. Kako težko je pristopiti do nekoga in začeti pogovor o mentalnem zdravju, ne glede na to, kako blizu ti je. Nadvse všeč mi je bil tudi nauk, da ljubezen sama še ne more rešiti tovrstnih težav. Ne glede na to, kako imaš nekoga rad, mu lahko kot ljubljena oseba le stojiš ob strani in nudiš podporo, pomagajo pa mu lahko za to usposobljene osebe. Všeč mi h bilo tudi, da je okrevanje po duševni bolezni prikazano, kot dolgotrajen proces, ki morda nima nikoli točke, ko rečeš: Aha, zdaj pa sem zdrav! Včasih ozdravitev pomeni le zavedanje težav in vseživljenjsko sobivanje z njimi.
Vsekakor je ta del spet odprl ogromno pomembnih tem, ki kot pri prejšnjih delih, niso vedno nujno vezane le na LGBTQ+ skupnost, ampak so univerzalne za večino mladih v zahodnem svetu. Vsi dobro vidimo, da današnji stil življenja mladim ne prizanaša, predvsem na področju duševnega zdravja in zadnji čas je, da se začnemo o tem bolj odprto pogovarjati. Tudi na račun takšnih knjig.
Moja ocena: 5/5
LP Ajda
Commentaires