Po Mestnih in Vaških pticah je z Zimskimi pticami trilogija Gašperja Krajnca dobila epilog. In to kakšnega!
V zadnji, najobsežnejši knjigi spremljamo zdaj že ostarelega Ambroža, ki v hiši praktično sredi ničesar živi sam s psom Oskarjem. Pred njim je še zadnje delo, za njim pa ogromen opus del in velik uspeh v svetu umetnosti. A Ambrož se ne sooča le z umetniško blokado, temveč tudi s preizpraševanjem svojega življenja, odnosov in svoje osamljenosti, ki je sicer prostovoljna, a nič manj boleča.
Avtor skozi položaj protagonista raziskuje položaj umetnika v družbi, ki od njega pričakuje vedno več, po drugi strani pa je Ambrož prikazan kot ostarel moški, ki v družbi kot tak skorajda nima več prostora. Knjiga se ukvarja z vprašanji žalovanja, osamljenosti, staranja, poslavljanja in odločanja o lastni usodi. Ilustracije s svojo barvno paleto zamolklih zemeljskih in modrih barvnih odtenkov ustvarjajo vzdušje, ki bralca zelo hitro tudi čustveno potegne vase. Na splošno je celotno delo avtor dvignil še na višji nivo od prejšnjih dveh del, čeprav sta bili že prvi dve knjigi naravnost fantastični.
Priznam, da sem knjigo brala s cmokom v grlu in ves čas sem slutila k čemu nas zgodba dokončno vodi. Gašper Krajnc ima sposobnost izzvati čustven odziv bralca in tudi jaz sem ob branju potočila kakšno solzo. Zagotovo je ta trilogija ena tistih, ki bi jih priporočila vsem, ki stripa, kot umetniške forme ne razumejo in ne razumejo, na kakšen način lahko izzove odziv bralca. Ptice imajo vse; zgodbo, ki je istočasno dovolj enostavna, da jo bralec hitro razume ter dovolj kompleksna, da mu da misliti, izjemne ilustracije in ogromno tematik, ki spremljajo osnovno zgodbo in bralca prisilijo k razmisleku o temah, ki se jih sicer raje ne bi dotaknil.
Moja ocena: 5/5
LP Ajda
Comments