Frida je mati še ne dveletne Harriet. Njen bivši mož živi s svojo novo partnerko (zaradi katere je zapustil Frido) in z njim si delita skrbništvo male Harriet. Dokler Frida ne naredi usodne napake. Zaradi nespečnosti malčice je neprespana tudi sama in odloči se, da se vendarle ne more nič zgoditi v tisti slabi uri, ko bi pustila Harriet samo doma in skočila po kavo, pa še v službo po nekaj dokumentov, ki jih nujno potrebuje za delo. Ta njena odločitev se izkaže za usodno, saj ji Harriet začasno odvzamejo, Frida pa se mora udeležiti vladnega programa prevzgoje slabih mater. Šele po enem letu šole za dobre matere bo sodnik ponovno odločal o tem, ali si Frida zasluži skrbništvo nad svojim otrokom ali ne.
Roman sicer spada med distopije, bralec pa se kar hitro zave, da ni prav daleč od resnice. Zdi se mi, da so sodobne matere ves čas pod pritiskom in drobnogledom, pa čeprav jih preizprašuje le lastna, s popolnimi prizori iz socialnih omrežij napolnjena vest. Roman se dotakne izredno pomembne tematike pričakovanj, ki jih imamo do mater, le ta pa se zelo razlikujejo od pričakovanj do očetov. Prav tako kaže neizprosnost sistema, ki materam ne dovoli, da so ljudje, kot taki. Osebe iz mesa in krvi, ki imajo šibke točke in delajo napake. V svetu, v katerem živi Frida, napak materam ne dovolijo delati in zanje ni nobenega opravičila. In čeprav so nekatere matere resnično slabe in so zanemarjale svoje otroke, so mnoge enostavno utrujene ženske brez potrebne pomoči in podpore. A za sistem so obravnave povsem enako.
Sama sem na knjigo gledala z malce drugačnega vidika, saj se tudi sama včasih soočam s starši, ki za svoje otroke ne zmorejo, ne znajo, v redkih primerih pa tudi ne želijo primerno poskrbeti. In ob branju sem bila jezna. Jezna na sistem iz knjige, ki je tako neizprosen in na sistem iz resničnega življenja, ki je na trenutke obratno preveč popustljiv in razumevajoč. Kakšna pa bi bila neka srednja pot? Nimam pojma. Vsekakor je sistem, opisan v knjigi krut in nesmiselno zahteven do mater. Predvsem pa povsem nečloveški.
Preizkusi, ki jih opravljajo matere v knjigi so večinoma resnično nesmiselni, predvsem pa niso aplikativni na realne situacije in ne vzamejo v zakup čustev matere same. Sistem se istočasno obnaša, kot da so matere roboti, ki se lahko programirajo za "pravilno" reakcijo v določenem trenutku in situaciji, po drugi strani pa morajo biti tople, čuteče, čustveno primerno odzivne... Zdelo se mi je, da je to sistem v katerem enostavno ne moreš zmagati in zdi se mi, da je v tem času tudi običajno življenje mater povsem takšno - z vsemi kontradiktornimi pričakovanji, ki jih ima družba do njih.
Knjiga nam sicer da ogromno materiala za razmišljanje in debato, a meni osebno ni bila preveč všeč, zaradi samega sloga in določenih odločitev, ki jih je sprejela avtorica. V knjigi je ogromno nesmiselno uporabljene spolnosti. Sama sicer nimam nič proti spolnosti v literaturi, ko je primeren del zgodbe, pri tej knjigi pa se mi je včasih zazdelo, da je sama sebi namen in predvsem, da je tam zato, da je besedilo drzno. S tematiko, kot je ta, dodatnega iskanja drznosti pač ne potrebuješ. Prav tako se mi je zdelo pretirano poudarjanje rase, saj je bila praktično vsaka oseba v knjigi poimenovana z raso, kateri pripada. In tudi to ni imelo prevelikega smisla, v večini primerov vsaj. V določenih trenutkih je bilo seveda to povsem razumljivo in tudi nujno, da smo zaznali rasizem v odnosu do mater, a v večini primerov mi je bilo to večno omenjanje rase povsem odveč.
Ni mi žal, da sem knjigo prebrala, prav tako tole ne bo ena tistih, ki bi jih hitro pozabila in vsekakor jo vzemite v roke, če vas tema prepriča. Vsekakor pa zdaj bolje razumem vse te mešane odzive, ki sem jih brala po spletu.
Moja ocena: 3/5
LP Ajda
Comments