Miha Šalehar - Notranji pir

Miho Šaleharja poznam kot radijskega voditelja in zadnje čase podkasterja. Kar se tiče njegovih knjig, sem pred časom vzela v roke njegovo prvo zbirko kolumen, a je nisem dokončala. Ugotovila sem, da mi takšne knjige enostavno ne ležijo, ali pa jih berem zelo dolgo, recimo kolumno ali dve na teden, kakor so tudi v osnovi mišljene za branje na mestih, kjer izhajajo. Ko sem slišala, da je ta knjiga drugačna sem že malce zastrigla z ušesi, ko pa sem poslušala nekaj pogovorov o njej, me je že pošteno zanimala.

Najprej dajmo odlepiti obliž in recimo bobu bob - knjiga ni priročnik, čeprav se jo je tako oglaševalo. Knjiga je avtorjevo razmišljanje o lastni izkušnji z alkoholom in v njej ne podaja nobenih receptov, nasvetov, zgolj svoje videnje problematike, ki se mi zdi precej pereča. V knjigi namreč razmišlja o svoji poti od prvega banana-kivi likerja ob koncu osnovne šole, pa do točke v življenju, ko avtor pravi, da je bil pijan štiri od sedmih dni v tednu. In s tem še vedno ni bil smatran za alkoholika, saj je v naši kulturi to enostavno ne le normalno, ampak skorajda zahtevano, sploh za moške.

Morda je to močna izjava, saj te v pitje vendarle nihče ne sili, a eden od najboljših delov knjige je bilo zame razmišljanje o tem, kako se družiti naprej brez alkohola. "Pa pij kaj drugega," boste rekli. Ja, najbrž že. Z neko novo družbo in v drugih okoliščinah. V petkovih "grem na enega" klapah pa je nekdo, ki naroči čaj ali kakšno sladko pijačo pač odpadnik.

Slovenci imamo res ogromno priložnosti, ki jih smatramo za vredne točenja rujne kapljice. O tem ne bom kaj dosti pametovala, ker tudi sama nazdravim s kakšnim gin tonikom, imam rada dober kozarec vina pri obroku ali dobro mrzlo pivo na vroč poletni dan. A moje pivske navade so v primerjavi z marsikom najbrž nične. Nazadnje so mi v nek ambulantni izvid, ko sem jim opisala le te, zapisali: alkohola praktično ne pije. A kljub temu nazdravim. Zato ne bom prehudo obsojala. Vsekakor pa tudi jaz zelo zaskrbljeni opazujem, kako normalno je v današnji družbi postalo biti pijan. Ne piti, ampak napiti se ga. Ker se je nekdo rodil, umrl, ima rojstni dan, obhajilo, je nedelja...

Še bolj banalno pa se mi zdi, da je v družbi večkrat manj sprejemljivo, če ne piješ. "A si bolan? Boš pa ja enega!" "Ne boš takratkega? A si noseča?" "A si dec al nisi? Ga pa ja boš" "Ziher mu baba ne pusti!" To so vse konkretni stavki, ki sem jih že večkrat slišala. In ne razumem, zakaj odgovor, da nekdo pač ne pije, mu ne paše, ali enostavno ne želi piti, ni dovolj. V času, ko alkohol povzroči toliko nesrečnih zgodb, bi se trend vendarle moral obrniti navzgor. Zato se mi ta knjiga vsekakor zdi pomembna, če pa se vam ne ljubi brat, priporočam, da poslušate vsaj kak Šaleharjev pogovor na to temo. Vam bo dal misliti! Kar se same knjige tiče, mi slogovno avtor bolj prija v avdio obliki, je pa vsekakor popolnoma zvest svojemu slogu. Ko sem kolegom prebrala en odlomek, so vsi rekli "pa to je direkt Šalehar!" in mislim, da večjega komplimenta za avtorja pač ni. V časih, ko se vse ukaluplja, je pohvalno imeti nek svoj slog in mu biti zvest. Knjiga je zelo smiselno in tudi zabavno opremljena z ilustracijami in je na splošno kar hitro branje, so se mi pa nekatere stvari na koncu že malo ponavljale. A verjamem, da zato, ker morda ne spadam v kategorijo ljudi, ki mora te dotične stvari večkrat slišati.

Moja ocena: 3/5

LP Ajda