Se spomnite ene od prvih knjig, ki sem jih prebrala lani, Žena ima vedno prav Kamenka Kesarja? To je bila zame osebno ena najmanj všečnih knjig lanskega leta, saj se enostavno nisva ujeli. Ne bom rekla, da je bila knjiga slaba, a zame pač ni bila in, ko sem izvedela, da je izšla še ena Kamankova knjiga, je šla ta informacija čisto mimo mene, saj mi njegov stil očitno ne prija. Enako je šla mimo mene tudi informacija, da je knjigo napisala tudi njegova žena, Alenka. In najbrž bi tako ostalo, če ne bi na instagram profilu Nora na knjige poslušala pogovora med Julio, ki ga ureja in Alenko. Tam je bila tako simpatična, realna, človeška, da je naposled le vzbudila mojo pozornost. Knjigo sem še isti dan kupila in jo sredi februarskega bralnega mrka (ki je s to knjigo dokončno popustil) v enem dihu prebrala.
Knjiga št. 12/70
Alenka Kesar - Druga žena
Ocena: 4/5
V knjigi Alenka opisuje propad svojega prvega zakona in ponovno ljubezen, ki je zanjo prišla po ločitvi in v letih, ko ljudje radi pripišemo, da te stvari niso več mogoče. Že takoj na začetku mi je bilo všeč, da za propad zakona ni iskala krivcev. Ja, naštela je nekaj stvari, ki so pripomogle k razpletu kakršen je bil, pa vendarle se ni postavljala v vlogo žrtve, v vlogo zapuščene, opeharjene ločenke, ampak je pogledala na situacijo z res dokaj objektivnega vidika. Na ta način je v očeh mene kot bralke tudi dosegla neko kredibilnost, saj zelo težko poslušam zgodbe, ki so seveda tako kot ta povedane le z ene plati medalje in črnijo drugo osebo, ki se ne more zagovarjati. Alenka v nobenem trenutku svojega bivšega moža ni krivila za nastalo situacijo in to mi je bilo resnično všeč. Težko bi brala (še eno) zgodbo o tem kako so moški prasci in kako se je nekomu zgodila krivica, ona pa nič kriva. V naslednjih poglavjih Alenka opisuje svojo pot po ločitvi. Številne težave, pomisleke, občutke krivde. Predvsem pa opisuje kako je postopala do novega razmerja in s kakšnim znanjem, ki ga prej ni imela je vstopala vanj.
Knjiga zagotovo ni nek literarni vrhunec, a tega tudi ne obljublja. Pozna se, da je avtorica novinarka in tudi način pisanja je zelo "poročevalski," a na drugi strani je več kot očitno tudi to, da Alenka ima talent za pripovedovanje zgodb. Velikokrat se namreč zgodi, da ima avtor res dobro zgodbo, nima pa talenta, da bi jo dobro povedal. In seveda tudi obratno. Alenki je uspelo, da je zgodbo, ki morda sicer ni tako nenavadna, povedala na res odličen način. Zakaj ni nenavadna? Ker opiše realnost številnih žensk IN MOŠKIH! Kot je v pogovoru z Julijo povedala Alenka sama, osamljenost in želja po ljubezni, predvsem v malce zrelejših letih je stvar, ki pritiče obema spoloma in mislim, da je v 21. stoletju zadnji čas, da se določeni spolni stereotipi končno razblinijo. Prevečkrat se obračamo samo v smer žensk; kaj si ženske želijo in potrebujejo, da bodo srečne. Kaj ženske skrbi, zakaj ženske poiščejo pomoč. Zdi se mi, da je še vedno z negativno konotacijo označeno to, da imajo tudi moški skrbi, želje, da so čustveni, da so žalostni, prestrašeni... Da si želijo bližine, ljubezni, partnerstva, ne zgolj spolnosti, kot še vedno radi pripisujemo. Všeč mi je, da je Alenka predstavila tudi plat svojega novega moža - njegove občutke krivde, njegov odnos do starševstva, pomisleke, skrbi. Tudi moški jih imajo in dovolj je obdobja cankarjanskih mater, ki bi vse naredile za svojo družino, moški na drugi strani pa ničesar. Alenka v svoji knjigi res lepo pokaže, da je tudi moški lahko enako predan oče, partner, kot je ženska mati in partnerica.
Knjigi nekateri očitajo, da je pocukrana, da kaže idealiziran odnos, a jaz tega ne vidim. Alenka sama lepo opiše, da jo je ta ljubezen zadela prav tako, kot v najstniških letih - na polno, z vso silo. In, da se je dejansko počutila kot najstnica in če se je, me ne moti, da te občutke tudi opiše. Všeč pa mi je tudi, da opisuje občutke, ko je iz te evforije vsake toliko časa padla na trdna tla. Ko jo je zadel občutek krivde, ko je sedela na plaži in uživala sama brez otrok. Opisuje ves trud, ki je bil vložen v to, da sestavljena družina zdaj živi in funkcionira tako dobro. Mnogi ljudje, ki se znajdejo v podobnih situacijah z nevoščljivostjo opazujejo družine, ki jim uspe (predvsem zaradi otrok) ohranjati dobre odnose in še naprej funkcionirati dejansko kot družina. Le redki pa tako kot Alenka opišejo in priznajo, koliko truda in umirjanja lastnega ega gre v takšne rešitve. Nič ne pade z neba in ne zgodi se čez noč.
Sama sicer (na srečo) nimam takšne izkušnje iz osebnega življenja, tudi upam, da je ne bom nikoli imela, sem se pa vseeno v mnogočem poistovetila z Alenko in se me je pripoved dotaknila. Vsak si zasluži ljubiti in biti ljubljen in vsakomur na svetu privoščim, da bi našel dušo dvojčico. Res sem razumela Alenkine strahove, nezaupanje, dvome. Čisto vsak v razmerje vstopa z neko prtljago. VSAK. In nadvse privoščim vsem, da bi imeli ob sebi nekoga, ki bi vam dal takšen občutek varnosti, da bi si to prtljago upali tudi počasi in temeljito razpakirati in pospraviti. To ni nikoli lahko in za takšne stvari potrebuješ ogromno notranje moči in predvsem partnerja, ki te ob tem podpira, na drugi strani pa ne skuša posegati v stvari, ki jih moraš razčistiti sam.
Iskreno priporočam to knjigo tudi tistim, ki niso ločeni, ki nimajo izkušnje sestavljene družine, ki niso samski... Tudi srečno poparčkani bodo v njej našli marsikaj zase. Če boste knjigo vzeli takšno kot je, torej kot iskreno pripoved in ne neko visoko literaturo, boste v njej zagotovo uživali. Marsikdaj mi je kdo namreč že rekel, kako lahko enako oceno dobita dve deli, ki sta na videz po kvaliteti tako daleč narazen. Naj dam primer. Oceno štiri je dobila Druga žena na eni strani in Belo se pere na devetdeset na drugi strani. Seveda je delo Bronje Žakelj literatura, ki jo lahko uvrstimo v sam vrh slovenske moderne književnosti, Druga žena pač ne, a vedno si v mislih postavim vprašanje: kakšen namen je imela knjiga? Ga je dosegla? Je name naredila takšen vtis, kot bi ga tovrstna literatura morala? In znotraj tega vprašanja, pa tudi znotraj žanra, nato ocenim delo. Bodimo žanrsko odprti in ne snobovski, četudi je potrebno zahtevati vsaj neko osnovno kvaliteto. In znotraj svojega žanra je to zagotovo ena boljših knjig. Ki mi je tudi vrnila upanje v pisanje zakoncev Kesar. :)
Hawk! Govoril sem!
LP Ajda
Comentários