Fitzek je zagotovo eden mojih najljubših avtorjev. Na knjižnih policah imam skoraj vse njegove knjige, čeprav je le nekaj prebranih. Njegov stil je namreč tako specifičen, da bi težko prebrala več njegovih del zapored. Vsako leto zato preberem kakšnega od romanov in vsakič je to zame popoln odklop, tudi takrat, ko morda roman ki ravno moj najljubši.
Knjiga št. 56/100
Sebastian Fitzek - Glasbeni seznam
Ocena: 3,5/5
Roman govori o izginotju petnajstletne Feline. Izginila je že pred enim mesecem in njena starša počasi izgubljata upanje. Mama najame zasebnega detektiva Alexandra Zorbacha, ki pa ugotovi, da je Feline pred nekaj dnevi posodobila svoj glasbeni seznam na portalu za poslušanje glasbe. To ne pomeni le, da je Feline očitno še živa, ampak jim z izbiro pesmi na seznamu več kot očitno nekaj sporoča.
Knjiga je fascinanta na več načinov, glavni pa je ta, da vsa glasba s Felininega seznama res obstaja in je bila napisana za ta roman. Glasba in roman sta nastajala sočasno in s tem poskrbela za večdimenzionalno doživetje, ko lahko bralec ob branju pesmi dejansko tudi posluša. Sama jih sicer (še) nisem poiskala, a se mi zdi ta ideja res izjemna.
Sam roman se mi je zdel sicer dokaj povprečen, v nekaterih delih malce preveč neverjeten in prezasičen z zapleti, a vseeno je bilo branje hitro in sem se imela ob njem fino. Kar je pravzaprav pri teh romanih ključnega pomena. Me je pa zmotilo nekaj drugega. Več kot očitno je roman nadaljevanje nekega drugega romana. To ugotovimo zelo hitro, ko se protagonist spominja nekih preteklih dogodkov. Nikjer na naslovnici, na prvih straneh... Ne piše, da je roman del serije. In ker za Fitzeka ni značilno, da bi pisal serije, bralec na to ne pomisli. Ne bom rekla, da je bilo branje zato slabše, mi je pa vseeno pokvarilo morebitno branje predhodnih romanov. Tu pa nastane še ena težava, saj sem potrebovala kar nekaj časa na Googlu, da sem ugotovila, da je predhodni roman Zbiralec oči (Der Augensammler), ki ga v slovenščini nimamo.
Če sem pravilno razumela, mu sledi še drugi roman serije, The Eye Hunter, a nisem povsem prepričana, saj je o teh dveh knjigah na spletu res dokaj malo, veliko manj, kot o Glasbenem seznamu. Morda je avtorju ta knjiga toliko bolj všeč, da se je odločil, da jo naprej promovira, kot samostojen roman, saj niti v dolgi spremni besedi ne omeni, da obstaja že kakšna predzgodba. Skratka, za tole ni kriva založba. Več kot očitno je, da avtor ne omenja predhodnih zgodb. Zakaj? Nimam pojma. Ampak toliko o tem, če se bo še kdo spraseval, če je kaj zgrešil. Je to dejstvo branje kakorkoli pokvarilo? Niti ne. Vse zgodbe iz preteklosti so bile še kar ok povzete, da jih lahko nekako razumeš, je pa občutek pač tak, kot vedno, ko začneš brati nekje na sredini serije. Bereš sicer z lahkoto, a ves čas veš, da ti določene informacije manjkajo. Sicer pa res zanimivo delo in najbrž je še boljše, če si skladbe ob branju tudi zavrtite. Na koncu knjige vas čaka QR koda, ki vam ta proces še malce olajša.
LP Ajda
Comments