Moje Potter popotovanje se nadaljuje s prvo od dveh knjig, ki ju še nikoli v življenju nisem prebrala. Ja, res je. Zadnjih dveh sploh še nisem brala! Kako je to mogoče? Povsem enostavno. Ko so v slovenskem jeziku izšle prve štiri sem bila stara približno toliko kot Harry in sem jih dobesedno požirala. Prve tri sem prebrala kot otrok zagotovo vsaj petkrat. Tudi zato, ker sem čakala, da izidejo naslednji deli. Ognjeni kelih sem sicer prebrala večkrat, a nikakor ne tako pogosto kot prve tri dele. Pri Feniksovem redu se mi je že malo ustavilo - knjigo sem sicer prebrala, potem pa sem bila za branje takšnih knjig že preveč v puberteti in preveč "kul." Saj veste, tisto obdobje, ko smo predobri za vse? No, žrtev tega obdobja je tudi Harry Potter.
Knjiga št. 37/70
J. K. Rowling - Harry Potter in Princ mešane krvi
Ocena: 5/5
V knjigi se soočamo s precej temačnejšo realnostjo, ki Harryja in celoten čarovniški svet pričara po letu, ko so vsi, končno tudi Ministrstvo za čaranje, dojeli, da se je lord Mrlakenstein resnično vrnil. Zgodba je ponovno zelo večplastna in poleg običajnega opisovanja šolskega leta na Bradavičarki, spoznamo tudi Dumbledorjevo skrito nalogo, ki jo je sam opravljal že nekaj časa, zdaj pa potrebuje Harry-jevo pomoč. S pomočjo zbranih spominov na Mrlakensteina; njegovo otroštvo, mladost, prednike in na splošno vse povezano z njim, ugotovi, da je zlobni coprnik preživel svojo fizično smrt tako, da je razcepil svojo dušo in jo naselil v skrižvne - to pa so lahko najbolj običajni predmeti, ki jih je težko najti in še težje uničiti. Poleg te srhljive resnice, pa se Harry sooča tudi z vse bolj naraščajočo slutnjo, da imata Dreco Malfoy in profesor Raws nekaj za bregom. Šolsko leto mu kljub vsemu malce popestri star, zmahan učbenik za Čarobne napoje, ki je podpisan s strani "Princa mešane krvi" in le ta s svojimi pripombami močno olajša Harryjevo udejstvovanje pri sicer najmanj priljubljenem predmetu.
Glede na to, da sem brala knjigo prvič, sem bila zelo presenečena nad vsem, kar v filmih ni upodobljeno in kar daje mnogo več globine sami zgodbi in tudi zgradbi čarovniškega sveta. Že v prvem prizoru je obrazloženih veliko slepih peg, saj sem se med branjem večkrat spraševala, kako je možno, da bunkeljni čisto ničesar ne vedo oziroma da vsaj oblasti ne posumijo, da obstaja še nek drug svet. Iz srečanja med bunkeljskim in čarovniškim ministrom tako izvemo, da kljub vsemu neka povezava med svetovoma vendarle obstaja. Poleg tega mi je bila zelo všeč tudi Mrlakensteinova predzgodba oziroma sama zgodba rodbine Studdnovih. Iz vse te zgodovine njegovih prednikov, lahko lažje razumemo določene odločitve in mržnje tega zlobnega coprnika.
Če se malo dotaknem še glavne stvari, zaradi katere je bila ta dotična knjiga dosti v zobeh oboževalcev franšize - ja, to je ta zloglasni del, ki ga je najprej prevedel Branko Gradišnik, po pritožbah oboževalcev pa so se pri Mladinski knjigi odločili za ponoven prevod, ki ga je tako kot vse ostale opravil Jakob J. Kenda. Sama ne morem komentirati Gradišnikove verzije, saj je nisem brala, mi je pa ena od sledilk poslala fotografiranih nekaj strani iz tiste verzije knjige in sem primerjala oba prevoda. Moram reči, da neke hude razlike v kvaliteti na podlagi tistih nekaj strani vsekakor ne morem navesti, je pa gotovo stilsko Gradišnikov prevod zelo drugačen. Veliko resnejši oziroma usmerjen v stil odrasle fantazijske literature. Kendin prevod je živahen, šaljiv, tudi zaradi humornih prevodov in podobno, predvsem pa se serije loti kot mladinske - kar tudi je, medtem, ki se mi zdi, da Gradišnik ni imel do serije kot take hudega odnosa in se je lotil pač prevajanja nekega fantazijskega dela. Kakorkoli, težko sodim o obeh prevodih, če nisem brala obeh, se mi pa zdi, da smo bralci v slovenskem jeziku res navajeni Kendinega stila in je prav, da je on prevedel celotno serijo, brez menjav na sredini.
LP Ajda
Comments