Za to pisano, živahno platnico, ki me je kar sama poklicala s knjižne police, se skriva pretresljiva zgodba o drugačnosti, o sprejemanju le te in o materinski ljubezni.
Knjiga št. 17/100
Akwaeke Emezi - Kako je umrl Vivek Oji
Ocena: 4./5
Zgodba nas ponese v Nigerijo, kjer se pred pragom hiše Kavite in Chike nekega dne znajde v tkanino zavito golo truplo njunega edinega sina Viveka. Nihče ne ve, kdo ga je prinesel tja, kaj se je zgodilo in niti kako je Vivek sploh živel. Kavito žalovanje in občutek krivde ženeta v lov za resnico, čeprav še sama ne ve, ali je nanjo pripravljena.
Zgodba je prežeta z zgodbami o iskanju pravega jaza, o odkrivanju poti do osebne sreče in o tem, kako ti okolica le to vztrajno odmika, če ne ustrezaš družbenim normam. Soočimo se s strahotnim odnosom do LGBTQ+ skupnosti v družbi, kjer še vedno večkrat velja zakon ulice in kaznovanje v rokah ljudstva. Prav tako se soočimo z "zdravljenjem" duševnih bolezni, ki to niso in s posledično nastalimi duševnimi boleznimi, ki se nastanejo, kot posledica nenehnega skrivanja resničnega sebe pred drugimi. Ker ne želim razkriti preveč vsebine, je to žal največ, kar lahko povem brez kvarnikov.
Jezik je izredno lep in branje steče precej gladko, ne glede na to, da so stavki v dialogih večkrat opremljeni z Nigerijskimi besedami, poleg tega pa je v knjigi tudi ogromno imen, ki so si med seboj včasih zelo podobna in lahko bralec pomeša, kdo je kdo. Mnogi bralci pravijo, da jih je zgodba pretresla, da so ob njej jokali. Sama tako močnega odziva nisem doživela, me je pa kljub temu prizadelo, da še vedno, tudi v teh časih in v "razvitih" državah, ljudje ne morejo živeti v skladu s svojimi željami, v smeri lastne sreče. Priznam, da sem imela med branjem tudi nekaj trenutkov totalne zmede, sploh v zvezi z odnosi, ki so prikazani zelo hektično, istočasno omejujoče, po drugi strani pa zelo svobodno in tudi neodvisno od sorodstvenih vezi ipd.
Vsekakor knjiga, ki naredi vtis. Sama sem jo brala za kategorijo Materinstvo in ta tema je vsekakor ena od najbolj zastopanih v knjigi. Kaj več lahko namreč mama naredi za svojega otroka, kot to, da ga sprejema, ima rada in mu nudi varno okolje, v katerem je lahko točno to, kar želi biti?
Lp
Ajda
Комментарии