Recenzija: Nepopolna

V preteklih tednih sem naročila kar nekaj knjig slovenskih avtorje, da malo podprem domače ustvarjalce. Ker je precej knjig bolj lahkotnih, poletnih, bodo najbrž na branje malo počakale, saj mi trenutno prija brat kakšna druga zvrst, sem pa v roke takoj vzela knjigo Nepopolna, naše avtorice, ki ustvarja pod psevdonimom Gabriella M. Knjiga je vse prej kot lahkotno branje in na svojih 136 straneh splete kompleksno zgodbo, iz katere se vsi lahko marsikaj naučimo.

Knjiga št. 59/50

Gabriella M. - Nepopolna

Ocena: 3,5 od 5

Zgodba govori o Sari, psihologinji v zgodnjih tridesetih letih, ki v svojo svetovalnico sprejme štirinajstletno Zalo. Zalo oče pripelje na obravnavo zato, ker je prišlo v šoli do nekaj incidentov, nazadnje pa je deklica fizično napadla svojo sošolko. Dekle na prvi obravnavi ne sodeluje, se zapre vase in Sara jo na pretkan način; z listanjem revij, komentiranjem slavnih, le pripravi do tega, da začne deklica komunicirati. Tudi na naslednjih obravnavah se deklica še ne odpre in Sara prične s pripovedovanjem svoje zgodbe; svoje izkušnje s trpinčenjem v osnovni šoli. Ko ji pripoveduje o priljubljenem dekletu Alini, ki je v času Sarinega šolanja ustrahovalo celo šolo, se Zala vendarle odpre in pove, da ima tudi ona svojo Alino in prične pripovedovati o svojih stiskah, ki jih doživlja v šoli. Tekom njunih obravnav Sara spoznava, koliko travm iz otroštva je sama le potisnila na stran, zbežala pred njimi in jih ni predelala. Ugotovi tudi, da te nerazrešene zamere, stiske in travme slej ko prej spet ujamejo, dokler jih dokončno ne pustiš za sabo.

Knjiga mi je bila všeč, čeprav je v njej nekaj stvari, ki se mi morda zdijo s strokovnega vidika rahlo sporne, a so vsaka zase odlična priložnost za razmislek. O tem nekaj še v nadaljevanju, najprej pa naj povem nekaj splošnih vtisov. Knjiga je na prvi pogled tanka in majhna, a sem potrebovala kar nekaj časa, da sem jo prebrala. Vsekakor to ni neko lahko branje, ki ga prebereš v eni uri. Če želiš tematiko dodobra predelati in premisliti, čez knjigo vsekakor ne smeš preveč hiteti. Poleg tega je precej majhen font in je vsebine veliko več, kot na prvi pogled. Včasih dobimo v roke neko debelo knjigo, ki pa je napisana tako na veliko, s presledki, odstavki, da je vsebine vsaj za polovico manj, kot izgleda. Všeč mi je, da je z ležečo pisavo napisano tisto, kar Sara pripoveduje o svoji izkušnji in takoj razločiš kaj je zgodba, kaj pa retrospektiva. Morda je bil poševen font malce težji za branje, ker je kot sem že rekla font precej majhen z majhnim razmikom med vrsticami, a sem se navadila in je čisto ok šlo.

No, kot sem že rekla mi je bilo nekaj stvari malce spornih s profesionalnega vidika. Ker bom v tem delu napisala nekaj manjših "spoilerjev" ne berite dalje, če ne želite, da vam pokvarim vsebino. Sama osebna vpletenost Sare je rahlo vprašljiva, saj naj ne bi strokovni delavci na svoje kliente projecirali lastnih izkušenj, še manj pa dopustili, da v tolikšni meri vplivajo nanje, na njihovo življenje, čustvovanje. V kolikor je to na papirju vse jasno, sama iz svojih izkušenj vem, da je v praksi praktično nemogoče doseči, da stvari ne bi vplivale nate, sploh velike stiske in težke zgodbe ljudi s katerimi delaš. Na drugi strani tudi tvoje lastne osebne izkušnje VEDNO vplivajo na tvoje delo, sploh z ljudmi v takšnih ali drugačnih stiskah. Ne glede na to, da ves čas poudarjamo profesionalnost, sem sama pri delu ugotovila, da nobena profesionalnost ne odtehta tega, da si v prvi vrsti ČLOVEK. Da razumeš stiske, se skušaš vživet v človeka, razumet, prisluhnit, profesionalna plat pa ti omogoča, da kljub vsemu še vedno daš nasvet, mnenje..., ki je za osebo in njen razvoj najboljše. Glavna junakinja se je sicer kar precej osebno povezala z zgodbo Zale, a najbrž zgolj zaradi nerazrešenih lastnih travm. Na tej točki bi se tudi vprašala, v kakšni meri pa bi bila Sara uspešna pri terapiji z Zalo, če ne bi bilo njenega osebnega pristopa?

Druga stvar, ki se mi zdi še malo bolj "sporna" s profesionalnega vidika pa je Sarin odnos z Zalinim očetom. Zalina starša sta ločena in na terapije vozi dekle njen oče, ki je sprva sumničav, ni prepričan v Sarine pristope, v uspeh terapije, a se ob očitnih spremembah tudi njegov odnos otopli. Ko Saro po naključju sreča v restavraciji, ko gre ona na kosilo, ji pošlje pijačo. Všeč mi je, kako je opisana Sarina borba sama s sabo, če pijačo sploh sprejme. Strijam se s tem, da jo je sprejela, bila sicer prijazna a obdržala neko distanco. To bi najbrž v izogib neki neprijetni situaciji storila tudi sama. Težava po mojem mnenju nastane, ko Sarina prijateljica prične spodbujati neko idejo, da bi Sara karkoli imela z Zalinim očetom. Sara še vedno vztraja v profesionalnem odnosu, a stalno prijateljičino prigovarjanje ji pač da neke ideje, posledično se tudi prebudijo neka čustva. Sara jih sicer profesionalno ignorira, obdrži neko distanco, a jo prijateljica sicer dobronamerno potisne v situacije, ki so pa vse prej kot profesionalne in prestopijo mejo odnosa terapevt - starš klienta. Meni osebno bi bila zgodba morda ljubša, če tega dela ne bi bilo, je pa spet odprl mnogo vprašanj. Sara je sicer počakala z razmerjem toliko časa, da ni bila več Zalina terapevtka, s tega vidika ni bilo nič narobe. Bolj bi tu izpostavila vlogo prijateljice Nine. V dobri veri, da ve kaj je za Saro dobro, jo je ves čas prigovarjala k razmerju, ustvarjala situacije, kjer sta se Sara in Zalin oče videvala... četudi je Sara večkrat poudarila, da ji to ni všeč in, da se ne sme spuščati v odnos z nekom, ki je starš njenega klienta. To me je spomnilo na več primerov, ko so določeni ljudje v mojem življenju menili, da vedo kaj je zame dobro in mi proizvajali situacije, dajali v glavo ideje..., ki so na koncu privedle do res neprijetnih situacij, zmedenosti glede čustev ipd. Včasih je pač bolje, da se stvari odvijejo kot se in, če ti nekdo reče, da mu je neka zadeva neprijetna, jo pač pusti pri miru. Zdi se mi, da je kljub pozitivnemu razpletu, Nina v tem primeru šla čez mejo in Sari povzročila nemalo skrbi in zmedenosti glede njenih čustev.

Knjiga nam da ogromno tem za razmišljanje; od medvrstniškega nasilja, odziva šol, terapevtov, staršev, do tega, da "bully" ni vedno tisti, ki tako izgleda in, ki bi ga za to na prvo žogo označili. Primeri deklet, ki so ustrahovale praktično celo šolo, so še kako realni in vsak se najbrž iz svojih šolskih dni spomni kakšne take punce. Saj veste, tiste ultra popularne, ki na prvi pogled izgledajo pridne punčke, ki ne morejo narediti nič narobe, v resnici pa ustrahujejo vse, ki se jim ne uklonijo. Zanimivo je predstavljen tudi pogled šole, učiteljev, pa na koncu knjige spoznanje Sarinih staršev, ko so končno (po skoraj 20 letih) soočeni z vsem, kar se je njuni hčerki dogajalo. Še en primer tega, kako moramo na stvari včasih pogledati od daleč, da jih vidimo v vsej svoji polnosti.

Avtorico Gabriello M. sem vprašal o tem, kje je dobila navdih za pisanje te knjige. Povedal mi je takole:

Nekaj izkušenj je zagotovo osebnih, ampak ne neki hudi pripetljaji. Navdih sem črpala iz časa življenja v dijaškem domu in iz izkušenj sedaj, ko gledam odraščati svoje otroke. Predvsem mi je zanimiva sprememba v komunikacijskih kanalih in podobno. Kot otrok sem bila tudi sama tiha miška, do obdobja, ko sem zamenjala šolo zaradi selitve. Takrat se mi je nekako odprl svet. V bistvu sem s knjigo najstnikom želela dati vedeti, da nikoli ni prepozno za spremembe

Pa še zanimivost: Gabriella M. je kot že rečeno psevdonim, ki ga je avtorica sestavila iz imen glavnih junakinj njenih prvih dveh romanov; Mie Gabriel in Elle Mason.

Knjigo vsekakor priporočam vsem, ki imate opravka z najstniki; tako zasebno, kot tudi službeno. Vsekakor nam odpre oči in pokaže na določene probleme, na katere velikokrat nismo pozorni. Jaz sem svoj izvod knjige kupila sama, pa tudi vas povabim k nakupu, da podprete slovenski knjižni trg. Svoj izvod naročite na: https://docs.google.com/forms/d/e/1FAIpQLSdJR_0Z2ABgUFuHDj31drJs0AeaX8wyCrLahqC9nmL8gFRTMQ/viewform.

LP Ajda