Recenzija: Preden se kava ohladi

Knjigo Preden se kava ohladi sem imela ogledano že dlje časa in najbrž je najboljši dokaz za to dejstvo, da sem jo kupila že v angleškem jeziku. Ampak kot že mnogokrat doslej je angleška izdaja čakala in čakala in čakala... Dokler niso pri založbi Vida izdali prevoda. Ko so mi poslali predstavitveno sporočilo sem takoj zaprosila za recenzijski izvod in knjigo takoj po prejemu začela tudi brati. Priznati pa moram, da me je sam opis in premisa navdušil bolj, kot kasneje knjiga sama.

Knjiga št. 25/70

Toshikazu Kawaguchi - Preden se kava ohladi

Ocena: 4/5

V romanu japonskega avtorja spoznamo nenavadno kavarno Funiculi Funicula, ki se skriva v Tokiu. Zakaj skriva? Ni ne velika, ne moderno opremljena, ne kdo ve kako privlačna za obiskovalce, a nanjo se veže urbana legenda; bojda je v kavarni možno potovanje skozi čas. Mnogi menijo, da je vse skupaj le legenda, a potovanje v času je resnično mogoče, pride pa skupaj z mnogimi pravili, ki jih mora popotnik upoštevati. Skozi čas lahko potuješ le sede na točno določenem stolu, v preteklosti lahko srečaš le ljudi, ki so bili v tistem trenutku v katerega se vrneš tudi sami v kavarni, med bivanjem v drugem času ne smeš vstati s stola, vrniti pa se moraš preden se kava ohladi. Skozi roman spoznamo različne zgodbe ljudi, ki so se za takšno popotovanje odločili. In še najpomembnejše pravilo, oziroma bolje rečeno resnica: karkoli narediš v preteklosti, ne bo spremenilo sedanjosti. Lahko pa ti z novim znanjem spremeniš svojo prihodnost.

Knjiga je obetala več, kot sem od nje tudi dobila. Morda me je zmotil slog, za katerega so mi sledilci namignili, da je zelo tipično japonski. Priznam, da se t japonsko literaturo nisem prav dosti srečevala in je povsem možno, da mi tovrsten slog ne ustreza. V knjigi je namreč ogromno opisovanja in naštevanja, a na drugačen način, kot smo to vajeni pri naših in drugih zahodnih avtorjih. Če omenim veliko opisovanja, najbrž pomislite na slog kot ga ima npr. Tadej Golob, ki podrobno opiše okolico dogajanja, kaj ima kdo oblečeno, s kakšnim avtom se je pripeljal. V tem romanu je veliko opisovanja zakonitosti in ponavljanja podatkov, ki jih bralec že pozna. Čisto konkreten primer, ko spoznavamo nova pravila za potovanje v času, vedno ponovimo vsa, ki jih že poznamo. Tudi to me ne bi tako motilo, a se je na prvih straneh tudi sama zgodba odvijala dokaj počasi.

Nekako v drugi tretjini knjige zgodba neprimerljivo hitro steče, pa tudi posamezne zgodbe rednih obiskovalcev kavarne in zaposlenih v njej se med seboj povežejo. Takrat sem nekako tudi šele dojela kdo je kdo, saj so si imena med seboj dokaj podobna, spet poudarjam - predvsem zame, ker mi japonska kultura in literatura (še) nista dobro znani in blizu. Mogoče je bilo za mojo malce bolj medlo bralno izkušnjo krivo tudi dejstvo, da je v aprilu pri meni vladal že prej omenjeni bralni mrk, zaradi katerega sem brala praviloma le enostavnejše knjige in ta knjiga vsekakor zahteva malce več zbranosti. Poleg tega pa je bila knjiga v tem obdobju res povsod - seveda zaradi pravkaršnjega izida, a kot sem že večkrat povedala, mene odvrne tudi to, da se neka literatura v nekem obdobju preveč pojavlja in se je nekako najem preden knjigo sama preberem. Enako je bilo npr. s knjigo Belo se pere na devetdeset, pa npr. s Casino Banale, ki je na koncu postala ena mojih ljubših knjig leta 2020.

Ne glede na vse zgoraj povedano pa sem knjigi dala dokaj visoko oceno. Zakaj? Jaz literaturo nekako delim na tri kategorije - tista, ki se me ne dotakne prav dosti (prebereš, ti je ali pa ni všeč in jo hitro pozabiš), tista, ki se te močno dotakne med samim branjem in tista, ki nate naredi vtis v retrospektivi. V slednjo kategorijo štejem kar nekaj knjig, ki so med mojimi najljubšimi, tudi že omenjeno Belo se pere na devetdeset in 10 minut, 38 sekund na tem čudnem svetu avtorice Elif Shafak. Pri obeh omenjenih med samim branjem nisem prav dosti uživala oziroma sem se z določenimi deli kar malce mučila, na koncu knjige in ob razmišljanju o njej pa sta name naredili zelo močan vtis. In takšna je tudi knjiga Preden se kava ohladi. Ne morem reči, da sem se ob branju zabavala in da sem jo prebrala hitro in z navdušenjem, a po branju nisem mogla razmišljati o njej.

Predvsem nam da knjiga veliko misliti o tem, kako veliko priložnosti v življenju zapravimo sami. Knjiga ne govori o velikih življenjskih spremembah, ki mnogokrat niso odvisne od nas, ampak o preprostih stvareh, kot je le odposlano pismo, pogovor, odgovor na vprašanje, ki se mu izogibaš ali pa enostavno - resnica, ki je nikoli nisi izrekel. Ravno zaradi tega niti ni tako zelo pomembno, da naši junaki iz knjige z vrnitvijo v preteklost ne morejo spremeniti toka dogodkov in s tem spremeniti sedanjosti. S tem, ko sami podoživijo neke dogodke drugače, ko vprašajo česar si niso upalo, ko odgovorijo na vprašanje na katerega niso hoteli, ko se srečajo z osebo, katere so se izogibali... s tem sami pridobijo nova vedenja, ki jih odnesejo s seboj v prihodnost in morda oni sami odtlej svoje življenje in odnose krojijo drugače.

Kljub malce manj prijetni bralni izkušnji, je to zagotovo zgodba, ki bo ostala z mano in vsekakor knjigo priporočam vsakomur, bi pa svetovala, da jo berete ko ste pripravljeni na takšno branje. Če iščete nekaj lahkotnega in sproščujočega, po mojem mnenju ta knjiga v tem trenutku ni prava izbira.

Zahvaljujem se založbi Vida za recenzijski izvod, svojega pa lahko naročite na povezavi: https://zalozbavida.si/izdelek/toshikazu-kawaguchi-preden-se-kava-ohladi/ Založbo moram povsem iskreno tudi tokrat pohvaliti glede same izdaje, saj je knjiga čudovito pripravljena in urejena.

LP Ajda

PS: Pred dnevi so bile spet polemike okrog kredibilnosti knjižnih blogerjev in o "plačanih" sodelovanjih. Sama se te teme ne dotikam, saj vsi moji bralci in sledilci vedo kaj je v resnici moja služba in da je blog le hobi. Ne strinjam se, da je recenzijski izvod plačilo. Ja, sem zelo hvaležna, kadar knjige ne rabim plačati (ker še vedno ogromno oz. kar večino knjig kupim sama), a z recenzijskim izvodom pač ne morem plačati položnice. Nek komentar se je nanašal tudi na povezave do spletnih trgovin založb v blogih in da ob pogledu na link bralec takoj ve, da je očitno objava plačana in je zgolj reklama. Kdor redno bere moj blog ve, da podarjen izvod nikakor ne jamči za moje pozitivno mnenje, v kolikor pa je bila založba (ali avtor) pripravljena izvod podariti, z veseljem v recenzijo prilepim povezavo, da vsaj nekako vrnem to prijaznost in sodelovanje. In to nameravam početi tudi v prihodnje z velikim veseljem.

Hawk