Po nekaj otrokom namenjenih Knjigozavrih se končno vračam z recenzijo za odrasle. September je kar se branja tiče obupen mesec. Hvala bogu se je spet začel pouk pod dokaj normalnimi pogoji, kar je seveda super, a po sproščenem poletju priznam, da je kar umetnost spet priti v delovno formo. In, ko pridem domov ter čez vikend raje počnem vse kaj drugega, kot pa še dodatno mučim možgane z branjem. Morda sem si izbrala za ta trenutek napačno knjigo, saj knjigo o kateri še ne pišem danes, berem že cel mesec in sem nekje na polovici... Sem pa uspela v tem mesecu dokončati knjigo, ki pač ni take narave, da bi se brala v kosu od platnice do platnice. Bereš jo počasi, ob njej premišljuješ, si izpisuješ odlomke in uživaš...
Knjiga št. 45 od 50
Kahlil Gibran - Prerok
Ocena: 5 od 5
Prerok je ena od tistih knjig, ki jih vsi berejo, pa težko razložijo za kaj in o čem govori. Ta recenzija je gotovo ena od težjih, kar sem jih napisala... Priznam, da sedim pred računalnikom in si razbijam glavo s tem, kako opisati to delo brez, da bi mu naredila krivico... Poleg tega ima zame še izredno sentimentalno vrednost, saj sem prav ob vrsticah iz te knjige ugotovila, kako veliko vlogo bo v mojem življenju imela oseba, ki jih je delila z mano. Hvaležna!
Na začetku knjige Almustafa stoji na vrhu gore in se ozira po morju, čakajoč na ladjo, ki ga bo po dolgih 12 letih odpeljala nazaj na rodni otok. Ko odhaja proti ladji, ga ustavi množica in ga prosi, da jim še govori o življenjskih resnicah. Na koncu ga nagovori tudi žena svečenica Almitra. V posameznih poglavjih mu Almitra in ostali navzoči postavljajo različna vprašanja in prerok nanje odgovarja.
Gibran prerokove besede piše v verzih kot nekaj strani dolge pesnitve. Delo je vsekakor filozofske narave, tudi duhovne. Ne morem reči, da je to verska knjiga, saj kljub večkratnem omenjanju boga in molitve, Gibran nikoli ne prevesi tehtnice proti kateri od religij. Ravno zato se lahko v tem delu najde vsak, ki veruje v karkoli višjega od nas. Pa tudi za tiste, ki ne verujejo v nobeno višjo silo, omenjanje boga ni moteče, saj v vsem izhaja iz notranjosti samega sebe. Ob branju se večkrat zamisliš o svojih pričakovanjih, hotenjih, predstavah... Knjiga v tebi ne prebuja nekih pričakovanj, verovanj, upanj v neke čudeže ali danosti s strani nečesa višjega, ampak v nas samih zaseje kali iz katerih zrastejo misli o ljubezni, miru, starševstvu, prijateljstvu, delu...
V Preroku Gibran obdela 26 tem; od hrane in pijače pa do smrti. Knjiga je tanka in bi jo zlahka prebrali v eni uri, a to ni način za branje Gibrana. Ob branju se je potrebno ustaviti, premisliti, si kaj izpisati in shraniti za kasneje. To je knjiga, ki jo imaš za vedno na knjižni polici in posežeš po njej, ko potrebuješ nekaj modrih besed.
Za konec naj izpišem meni najljubši odlomek iz poglavja o Ljubezni:
Prebuditi se ob zori z lahkim srcem in se
zahvaliti za nov dan ljubezni. Umiriti se
ob opoldanskem počitku
in razmišljati o zanosu ljubezni.
Vračati se na večer
s hvaležnostjo domov.
In zaspati s hvalnico na ustnicah
in z molitvijo za ljubljenega v srcu.
LP
Ajda
PS: Knjigo lahko kupite na povezavi: https://www.zalozba-dravlje.si/sl/knjiga/prerok-115?fbclid=IwAR1GWG6JwscD3mwIMtPfd7MqSZ2xyJPinE7OFkIGW1WXL9aNNQOZRzyHgLI
Objava ni sponzorirana, knjigo sem kupila sama.
Comments