Knjigo Svobodno srce sem opazila na profilu ene od spletnih vplivnic, pa še to takšne, ki nima ravno nosu za knjige. Ker je bil aprilski bralni mrk res trdovraten, sem podlegla pisanim barvam na naslovnici in lepi pisavi v naslovu. Kiču, ja! Kupila me je naslovnica, čeprav bi vsak drugi dan v letu rekla: ah dej no, kaj pa je to? Za Evo Žontar sem vedela predvsem zaradi njenega tragičnega konca, pa še to ne prek medijev, ampak iz objav moje znanke Maje. Maja je tako kot je bila Eva zelo posebna ženska, ki si upa slediti svojemu srcu in prav zato me je zanimalo, kakšna je bila Eva in kaj je imela za sporočiti svetu.
Knjiga št. 24/70
Eva Žontar - Svobodno srce
Ocena: 3/5
Eva Žontar je bila mlada popotnica, ki se je leta 2016 odločila s svojim takratnim partnerjem podati na pustolovščino - potovanje s kombijem po Južni Ameriki. Odločitev je padla dokaj hitro in tudi s pomočjo družine sta usposobila in preuredila starega Mercedesa, ki bi tako za nekaj časa postal njun dom in prevozno sredstvo v enem. V Južni Ameriki sta se po prvem delu potovanja sporazumno razšla in Eva je svojo pot nadaljevala sama, do leta 2018, ko je nesrečno končala pod snežnim plazom v Peruju.
Knjiga je sestavljena iz blog zapisov, ki jih lahko v celoti najdete na njeni še vedno obstoječi spletni strani evkaliptus.si. Knjiga tako deluje kot dnevnik in temu primerna je tudi vsebina. Skozi svoje pisanje nam Eva zaupa dogodivščine na poti, ljudi in kraje, ki jih je spoznala, pa tudi svoja razmišljanja in osebna spoznanja, do katerih je prišla na poti. Kot diplomirana biologinja, ki je kasneje v tujini pridobila dodatno znanje s področja rastlinske prehrane, je vključila tudi ogromno materiala o veganstvu in o njeni prehrani na poti.
Najprej opravimo s slonom v sobi - jaz nikakor nisem veganka, zato sem pričakovala, da mi knjiga ne bo blizu. Ne zaradi kakršnegakoli nasprotovanja temu načinu prehrane, saj spoštujem vse osebne odločitve glede tega, kako se bo nekdo prehranjeval, ampak sem nekako pričakovala "prodajanje" vseh mogočih dodatkov in dragih nadomestil. Pri Evi mi je bilo izredno všeč ravno to, da je poudarjala kako je potrebno iskat hranilne snovi v svoji neposredni bližini in sezonsko. Omenjala je npr. uživanje kopriv, ki smo jih včasih redno jedli kot špinačo npr. zdaj pa so nekako dobile le še predznak: plevel. Tudi njena prehrana ni vsebovala veliko nadomestil, razen občasnih dodatkov rastlinskih proteinov in podobno. Tu je bilo očitno, da je sodelovala z nekim podjetjem, ki je te veganske dodatke prodajalo, a to me ni tako zelo zmotilo. Če mi kakšna stvar ni bila tako zanimiva sem pač preskočila. Vsak iz knjige lahko vzame tisto, kar potrebuje in želi, nesmiselno se je zatikati ob stvareh, ki morda niso tako zelo v tvojem interesnem področju. Najbolj me je navdušila s svojo ljubeznijo do sadja. Ob misli na njene opise sadja, ki je v deželah kjer dejansko raste povsem drugačno, kot pa uvoženo v Slovenijo, se mi še danes cedijo sline. Kot je videti na zgornji fotografiji sem tudi sama velika ljubiteljica sadja, tudi ali pa predvsem tropskega in to je bil del knjige, ki me je najbolj prepričal.
Zdaj pa na žalost še nekaj stvari, ki pa so me zmotile. Dejstvo, da delo ni literarni presežek ni nič posebej vznemirljivega. To je pač zbirka njenih blogov in vprašanje, če je Eva želela ali pa pričakovala, da bodo kdaj izdani v knjigi. Bloge in ostale krajše zapise na internetu pač pišeš drugače, kot pa bi pisal knjigo in to se pozna. To nikakor ni vplivalo na mojo končno oceno, saj tu Eva ni mogle vedeti, da bodo stvari dobile mesto v knjigi. Ocena knjige je še vedno dobro. Kar pa me je zmotilo je to, da uredniška ekipa ni bolj premišljeno umeščala vsebin v knjigo. Če gremo kar po vrsti. Uvodnik je sestavljen iz pričevanj ljudi, ki so Evo poznali in so jo imeli radi. To mi je bilo zelo všeč, saj dobimo vpogled v to, kakšna je Eva bila že kot otrok in tudi kasneje. Nato sledijo dnevniški zapisi. Pri njih sem opazila, da očitno niso bili pregledani, saj je na nekaj mestih kakšen zatipk, ki se pač zgodi, sploh pri spletnih objavah, kot že rečeno, a jaz bi na mestu urednikov takšne stvari vseeno popravila, saj s tem ne vplivamo na avtentičnost zapisov. Nekatere stvari se tudi zelo pogosto pojavljajo, saj je Eva zapise objavljala včasih z večtedenskim razmakom, tu pa si po straneh zapisi hitro sledijo. Drugače je, če neko stvar na blogu prebereš čez dva meseca, ko ti je spet zanimivo oz. obnoviš neko znanje o nečem, ali pa v knjigi, ko enako stvar prebereš čez dve strani. In enako je s fotografijami. Eva je na blogu kakšno bolj prominentno fotografijo objavila večkrat, v različnih objavah, s čimer se čisto strinjam, a v knjigi bi morda lahko namesto ponavljajočih se fotografij objavili še kakšno drugo. Po ogledu Evinih socialnih omrežij lahko z gotovostjo trdim, da je materiala še dovolj. Tretji del knjige sestavlja nekaj Evinih veganskih receptov, ki so tudi prijetna popestritev tega dela in tudi del njene zapuščine. Zgoraj naštete stvari, ki so me zmotilo niso bile v rokah avtorice same, ampak ekipe, ki je knjigo izdala in to se mi zdi še najbolj žalostno, saj sem po prebranem prepričana, da bi se Eva sama lotila knjige res profesionalno in morda njenemu spominu ni bilo čisto zadoščeno. Vedno sem jezna, ko delu pusti grenak priokus slab ali površen urednik, prevajalec ali lektor. Škoda.
Vsekakor pa je knjiga dobro zarezala v moj bralni mrk. prebrala sem jo hitro in z veseljem. Z vsemi Evinimi življenjskimi nazori in odločitvami se ne strinjam, a to niti ni moja naloga. Skozi knjigo sem se odpravila na popotovanje na kakšnega sama sicer nikoli ne bi želela iti, pa to vseeno ne pomeni, da se med stranmi nisem imela fino. Knjiga je spomenik mlademu življenju, ki je prehitro ugasnilo, a na drugi strani bilo izživeto bolj, kot pa mnoga življenja, ki se končajo v visoki starosti.
LP Ajda
Comments