Preden se lotimo same knjige, dajmo najprej nekaj razčistit. Ne, nisem neka zagrizena pohodnica. Ja, kot otrok sem s starši veliko časa preživljala v planinah, osvojila kar nekaj dvatisočakov, se udeleževala planinskih taborov, ampak me je v puberteti vse skupaj minilo in od takrat naprej več ali manj neuspešno skušam priti nazaj v pohodniško formo. (haha) Ne, Triglava še nisem osvojila. Bi si ga želela? Bi. Torej, planinka in kakršnakoli športnica na splošno nikakor nisem. Ampak, rada berem pohodniško literaturo? Vsekakor!
Kot rečeno je kar malo hinavsko, da se lotevam tovrstne literature, saj se sama nikakor ne morem šteti med pohodnike, mogoče kvečjemu sprehajalce. Kljub temu me Gorenjska in planinski svet že od nekdaj vlečeta k sebi. Veliko bolj kot morje. Življenje me je blagoslovilo do te mere, da precej časa preživljam prav v osrčju Gorenjske, istočasno pa mi pod roke prihaja vse več knjig, ki opisujejo potepanje po takšnih in drugačnih gorah. Najprej me je sezula Kendina Apalaška pot, v zadnjem tednu, pa sem se odpravila po Triglavskih poteh s Samom Rugljem. In, če mi je Apalaška pot popestrila dogajanje z odkrivanjem novih mest, geografskih in naravnih značilnosti, so me Triglavske poti pobožale s tisto mističnostjo in domačnostjo, ki jo nudijo slovenske gore.
Knjiga št. 39 od 40
Samo Rugelj: Triglavske poti - Hvalnica hoji in potepanja na vrh Slovenije
Ocena: 4,5 od 5
V knjigi Triglavske poti avtor Samo Rugelj v prvi vrsti opisuje, kako je s prijateljico Mojco od doma iz Ljublajne peš osvojil Triglav v pičlem dnevu in pol. Opisuje pot, slikovite pokrajine od Ljubljane do najvišje gore v Sloveniji in dogodivščine na poti. Ob tem pa se prepleta nemalo spominov in razmišljanj: o življenju, prijateljstvu, odnosih, družini, o pohodništvu in številnih vzponih na Triglav. Tako kot pri Apalaški poti mi je tudi v tej knjigi všeč moški pristop, saj ne zanika sile spomina, ki se prikrade na dan ob različnih krajih, dogodkih, a poti sami ne pripisuje nikakršne katarzične oziroma globlje duhovne vrednosti. Morda me boste težko razumeli kaj mislim, zato naj podam le en primer. Camino je ena od najbolj priljubljenih romarskih poti in zelo od blizu poznam nekoga, ki ga je prehodil že dvakrat. Vsekakor je vsak Camino na nek način preporod, ponoven stik s samim sabo, priložnost za pogovor in soočenje s svojim življenjem in svojimi odločitvami. A skoraj vsak, ki se ga je udeležil, o tem napiše knjigo, v njej pa razpravlja o raznih duhovnih razodetjih, na novo odkritih življenjskih resnicah in o tem, kako je po poti postal drugi človek.
Tako Samo Rugelj kot Jakob J. Kenda sta oba že zrela odrasla moška, ki sta se na svoje poti odpravila iz drugačnih razlogov. Kljub temu, da ne eden ne drugi ne zanemarja spoznanj in odkritij, ki pridejo ob tem, ko v miru in objemu narave postavljaš eno nogo pred drugo, pa iz tega ne delata senzacije, predvsem pa iz sebe ne delata svetnikov in se ne pretvarjata, da sta po poteh postala boljša človeka. Všeč mi je ta malce realnejši in prizemljen pogled, ki pa ne daje v nič moči narave in miru. Vsekakor sta navedeni deli povsem drugačni že z vidika same poti, saj Kenda opisuje svojo enkratno izkušnjo Apalaške poti, Rugelj pa poleg potovanja s prijateljico opisuje vse vplive, ki jih je na njegovo življenje imel Triglav in pohodništvo na splošno.
Knjiga mi je bila izredno všeč, saj je dinamična, bere se hitro in tekoče. Lepo opisuje kraje po katerih je avtor hodil in na nekaj točkah sem pomislila, da če bi si izpisala opise križišč, poti in podobno, bi najbrž tudi sama našla stopinje avtorja in prijateljice, tako dobro so opisani. Spomini, ki jih vključuje v samo pripoved se dotaknejo praktično vseh spektrov avtorjevega življenja. Morda bi izpostavila predvsem avtorjev opis svojega očeta, "zloglasnega" dr. Janeza Ruglja. Priznati moram, da sem ga do branja te knjige tudi jaz imela za točno takšnega, kot v knjigi navede avtor: "imeli so ga za zdravnika, ki zdravi pijance." Dr. Ruglja vsi poznamo kot včasih provokativnega, ostrega, direktnega in karizmatičnega zdravnika, ki zaradi prvih treh lastnosti marsikomu ni bil všeč. Najbrž predvsem tistim, ki jim je s svojimi izjavami stopil na žulj. A prek pripovedi o njem kot očetu, ga spoznamo v povsem drugačni luči in moram priznati, da so me njegove opisane metode zdravljenja povsem navdušile, še bolj pa njegova knjižnica. Vsekakor je ta knjiga svojevrsten poklon tudi avtorjevemu pokojnemu očetu.
O knjigi bi lahko pisala še in še, a želim, da jo doživite sami. Vzemite v roke to čudovito knjigo s krasno naslovnico (čeprav vem, da je to postranskega pomena) in tudi, če niste pohodnik ali planinec, vam ne bo žal. Če mi je v otroštvu Josip Vandot Gorenjsko prek Kekca in njegovih drugih literarnih del predstavil kot neko čudežno deželo z magičnimi kraji, pa nam Rugelj to prepričanje še poglobi. Zares je prelepa, ta naša Slovenija. Morda pa so ti malce drugačni časi priložnost, da se tega spet zavemo in začnemo uživati v lepotah domovine.
LP
Ajda
Comments