Po bralno uspešnem januaju sem imela letos spomlad z branjem kar precejšnje težave. V branje vsake knjige sem se moala praktično prisiliti, ne glede na to, ali mi je bilav resnici knjiga čisto všeč. Ne vem, kako je z vami, a zdi se mi, da me je ta pomlad utrudila, kot še nikoli prej. Utrujen pa ne moreš kaj dosti brati. Zato sem nekega aprilskega dne besno iskala nekaj, kar bi me res potegnilo in s police vzela štiri knjižne novosti in prebrala pri vsaki prvo poglavje. In po več mesecih me je pritegnil in nasmejal najbolj nepričakovan izbor.
Knjiga št. 21/100
Marija Jakopin - Umor v Zrćah
Ocena: 5/5
Umor v Zrćah je roman, pri katerem dobiš najprej občutek, da se nekdo dela norca. Že z naslovom, pa zadnjo stranjo, ekstra zabavno biografijo avtorice... In ko roman prebereš, ta občutek ostane. Ampak na najboljši možen način.
V romanu spoznamo ekipo ljubljanskih kriminalistov, ki morajo sodelovati s hrvaškimi kolegi, saj je bila na Pagu umorjena slovenska državljanka. Umor Margarete Krevs preiskuje kriminalist Andrej, malce zagrenjen in razočaran moški srednjih let. Pridruži se mu Damir, zaradi pomanjkanja kadra nedavno "uvožen" policist iz Bosne, ki ga spremljata entuziazem, črn humor in bolj ali manj uspešen trud s slovenščino. Tretja članica ekipe postane Maja, mama treh fantov, ki je temu primerno ne more nič več presenetiti in prestrašiti. Kmalu ugotovijo, da ne bilo življenje žrtve tako nenavadno dolgočasno, da je pravzaprav njena smrt, predvsem pa že sama njena prisotnost v Zrćah, edina stvar, ki vsaj na videz štrli iz povprečja. Poleg tega, da od njenih bližnjih ne izvedo praktično ničesar, jih ves čas spremlja še bolj ali manj neuspešno sodelovanje s hrvaškimi kolegi in mnoge druge nerodnosti, tako na osebnem, kot tudi poklicnem področju naših junakov.
Roman bi sama opisala, kot komično kriminalko. Vsekakor ni visoka literatura in take v tem trenutku niti potrebovala nisem, ima pa avtorica izjemen talent za pripovedovanje in tudi enkraten smisel za humor. Liki so na trenutke sicer skoraj karikirani, a ker se roman ne jemlje preveč resno, to povsem spada v kontekst in zgodbo naredi še bolj zabavno, branje pa hitro in dinamično.
V romanu je kar precej besedila v jezikih bivše Juge, saj se ekipa s hrvaškimi kolegi sporazumeva v hrvaščini, poleg tega pa polomljeno bosansko slovenščino uporablja tudi Damir. Večji, pomembnejši deli besedila so v opombah prevedeni, mnogi krajši stavki pa ne. Sama sicer menim, da to ne predstavlja večjih težav, vsaj za tiste, ki na morju na Hrvaškem uspete naročiti čašu vina ali kuglu sladoljeda v polomljeni polhrvaščini, v kolikor pa bi to komu predstavljajo težave, velja pač ta opomba oziroma opozorilo.
Jaz sem se ob branju imenitno zabavala in ne glede na rahlo zaspan konec, ki je čisto v skladu s komedijo zmešnjav, ki je ta celoten primer, je to roman, ki upam, da me je vendarle zbudil iz bralnega mrka. To je še en dokaz, da včasih želimo bralne mrke preganjati z neko vrhunsko, preverjeno dobro literaturo, v resnici pa včasih potrebujemo le neko sproščeno, žanrsko literaturo, ki mora biti seveda napisana dobro, a z mislijo na to, da je branje v prvi vrsti hobi, ki naj bi nas sproščal in katerega bi se naj veselili. Čestitke avtorici!
Lp
Ajda
Comments