Ko sem včeraj urejala svojo fantazijsko in znanstvenofantastično polico, sem našla tole knjigo. Pozabila sem, da jo imam in nisem imela pojma, o čem pripoveduje. Po hitrem brskanju po spletu sem ugotovila, da je to mladinski distopični roman in ker v teh dneh iščem ravno takšno branje, mi je očitno že z razlogom prišel pod roke.
Knjiga št. 50/100
Louis Lowry - Varuh spominov
Ocena: 4,5/5
V romanu spremljamo Jonasa, ki živi v komuni, ki je del na prvi pogled utopične družbe. Nikomur ničesar ne manjka, svet je uniformiran, urejen in varen.. Življenje usmerjajo stroga pravila, ki skrbijo za to, da nič ne odstopa od varnega povprečja. Vsako leto je rojenih natanko 50 otrok, ki jih po obdobju novorojenca dodelijo družinam. Otroci do svojega dvanajstega leta prečkajo številne mejnike. Vsako leto dobijo nove pravice in dolžnosti, ko postanejo Dvanajstletniki, pa jim je dodeljena služba, ki jo bodo opravljali do konca življenja. Ne poznajo vojn, bolezni, lakote, bolečine. Če pa vendarle kdo odstopa od začrtanih pravil, je razrešen. Tako kot so razrešeni ostareli, ko napoči njihov vasi. Takrat se preselijo Onkraj.
O vsem tem se nihče ne sprašuje in vsi živijo v tem enoličnem svetu dokaj zadovoljno, saj imajo vse, kar potrebujejo za preživetje. A ko Jonas dopolni 12 let, ne postane ne Rejnik, Graditelj ali kaj drugega... Postane naslednik Varuha spominov, najvišjega vodje njihove komune. In s tem tudi prejemnik spominov, ki jih vsak Varuh podeduje od generacij in generacij prednikov. Takrat se utopija razkadi izkaže za grozljivo distopijo.
Roman bi naj bil mladinski, a težko si predstavljam kakšnega osnovnošolca, ki bi do popolnosti doumel njegovo sporočilo. Zgodba ne težka, zadušljiv, saj ves čas skriva zlo slutnjo resnice, ki leži pod popolno, varno uniformnostjo življenja v komuni. Ne morem verjeti, da je roman dokaj slabo poznan, saj na odličen način pokaže, zakaj je na svetu pomembno vedeti tudi tisto, kar ni tako prijetno. Zakaj so razlike pomembne. Zakaj je tudi nevarnost koristna in zakaj se človeka ne da zaščititi pred vsem slabim, kar ga lahko doleti.
Roman odpira številna vprašanja in razmisleke, na katera si bom najbrž še dolgo odgovarjala.
Glavno, kar nam roman da, je spoznanje, da sveta ne moremo zaščititi pred vsem slabim kar se je že zgodilo in pred slutnjo tistega, kar se še lahko. Razlik med ljudmi se ne da izbrisati, bolečine in trpljenja prav tako ne. Pozabljanje bolečih delov zgodovine nikomur ne koristi, sladka nevednost in pretvarjanje, da je vse krasno in rožnato pa še manj. Ko predvsem otroke ščitimo pred vsem hudim, jim nadenemo očala, ki svet naredijo megleno rožnat - na videz popoln, prijeten, enakopraven in varen. A na neki točki vedno pride do trenutka, ko se ta očala razbijejo in je človek zasut z vsemi resnicami tega sveta in njegove realnosti. S tem, ko odstranimo vse slabo in grdo, tudi dobro in lepo nima več takšnega pomena. V obdobju brez dežja nam tudi sonce vendarle nič več ne pomeni? In brez teme svetloba ne bi bila vredna nič. Priporočam!
LP Ajda
Comments