KONČNO sem končala z branjem prvega trilerja iz knjižne škatle Knjiga meseca. Kljub temu, da mi je bila škatla na dogodku založbe učila podarjena, bo moja ocena kot vse ostale tudi tokrat realna. Ne morem namreč reči, da je to eden najboljših trilerjev, kar sem jih kdaj prebrala. Je pa res, da ni niti eden najslabših. Pa se malce bolj poglobimo v samo oceno.
Knjiga št. 35 od 50
J. P. Delaney: Verjemi mi
Ocena: 3 od 5
Knjiga je izšla v knjižni škatli s krimi vsebino. Žanr je psihološki triler, ki je zagotovo moj najbolj priljubljen žanr in tudi na moji listi prebranih knjig najbolj zastopan. To je lahko za samo knjigo oboje, dobro in slabo, saj me zaradi priljubljenega žanra prej pritegne, po drugi strani pa so tudi moja pričakovanja in zahteve večje.
Knjigo sem brala (pre)dolgo, več kot dva tedna, saj mi je v zadnjih tednih veliko časa vzela služba, poleg tega pa sem se več posvečala tudi (še) prijetnejšim stvarem, kot branju. Kljub vsemu, sem res želela dokončat to knjigo, saj me je do konca zanimalo, ali bo avtor uspel zgodbo res dobro razplesti, ali pa bo iz vseh zapletov nakvačkal nekaj brezobličnega.
Pa pojdimo najprej k sami zgodbi. Govori o mladi britanski igralki Claire, ki deluje v New Yorku. Ker nima zelene karte, mora sprejeti praktično vsako delo, ki se ji ponudi in na koncu sprejme delo v odvetniški pisarni. Tam dela kot nekakšna past za nezveste može. Ko se želi žena pred ločitvijo prepričat, da je mož res nezvest, se Claire spogleduje z njim, ga (večinoma) ujame v past in vse posname. Eden od teh poslov pa se ne konča dobro, saj naročnica konča mrtva, Claire pa postane vpeta v preiskavo umora. Najprej kot osumljenka, nato kot priča in pomočnica v preiskavi, pa spet kot osumljenka...
Knjiga je razdeljena na uvod in tri dele. Ima vsega skupaj prek 100 poglavij, ki pa so povečini zelo kratka, nekatera tudi le en odstavek. Načeloma je tempo branja hiter, knjiga je sicer videti debela in dolga, a je kot že rečeno veliko kratkih poglavij, vmes pa je precej teksta napisanega v obliki dialoga - kot scenarij. To je zagotovo plus knjige. Ko sem se usedla v lokal in čakala prijateljico, da se mi pridruži, sem v slabe pol ure prebrala prek 50 strani. Je pa res, da me zgodba sama ni pritegnila do te mere, da bi si knjigo res močno želela vzeti v roke. Menim, da je avtor kljub vsemu natresel v samo zgodbo preveč zapletov. Konec me je rahlo razočaral oziroma me je pustil povsem malodušno. To je ena tistih zgodb, ob kateri si se sicer zabaval, a na koncu zaviješ z očmi, jo odložiš na polico in pozabiš.
Težko rečem, da je bila knjiga slaba, saj to seveda ni res. Pridružila bi se mnenju ene od knjižnih youtuberk, ki jih spremljam, ki je dejala, da so določeni trilerji res dobri za ljudi, ki so bolj novi v tem žanru. Popolnoma se strinjam s tem na primeru te dotične knjige. Za nekoga, ki ne bere veliko psiholoških trilerjev je bila knjiga zagotovo zelo vznemirljiva, če pa bereš precej tega žanra, pa si že tako navajen na določene vsebine, prijeme, ki jih uporabljajo avtorji, da postanejo knjige že res predvidljive. Prav tako menim, da si nekateri avtorji izberejo preveč zapletov in šokantnih obratov, ki so sami sebi namen, v celotni zgodbi pa delajo bolj gnečo, kot korist. Tudi v tem primeru, je avtor rahlo pretiraval.
Kljub vsemu se mi zdi knjiga povsem korektna izbira za prvo Knjigo meseca. Pohvalila bi prevod, tudi pri Boudelairovih pesmih, ki so veliko zastopane v tej knjigi. Sam format knjige se je res izkazal za kvalitetnega in uporabnega, saj sem dva tedna knjigo nosila s sabo v nahrbtniku in je kot nova. Še enkrat torej čestitke založbi Učila za nov projekt. Upam, da vam uspe.
Knjigo priporočam vsem, ki se zanimate za psihološke trilerje, pa morda še niste veliko brali tega žanra. Za bolj izkušene bralce tega žanra, pa v naslednji knjižni škatli prihaja nov prevod Sebastiana Fitzeka. Po doslej prebranem nas ne bo razočaral.
LP
Ajda
Comments