Knjižna Instagram me iz dneva v dan navdušuje s številnimi bralnimi predlogi, ki jih dobim na profilih mojih blogerskih kolegic. Poleg tega dekleta in fante občasno objavijo še kakšno drugo zanimivost in ravno pravi čas me je ena od blogerk (žal se ne spomnim katera) spomnila na prihajajočo obletnico jedrske katastrofe v Chernobylu. Takrat sem se spomnila, da me na moji knjižni polici še vedno čaka z Nobelovo nagrado nagrajena knjiga Svetlane Alexievich - Voices from Chernobyl, ki sem jo pred leti že začela brati. Vzela sem jo v roke in kljub aprilskemu bralnemu mrku zaključila le v dveh dneh, zadnjo stran pa prebrala prav na 35. obletnico te grozovite katastrofe, ki pa bi se lahko končala še veliko huje.
Knjiga št, 26/70
Svetlana Alexievich - Voices from Chernobyl
Ocena: 5/5
26. aprila 1986 je med varnostnim testom jedrske elektrarne Chernobyl v bližini mesta Pripyat v takratni Sovjetski zvezi (današnja Ukrajina) prišlo do usodne napake, ki je povzročila eksplozijo reaktorja št. 4. Ker reaktor ni bil več obdan z zaščitnim ovojem, so se radioaktivni delci dvignili visoko v nebo in okoliške kraje naredili (bojda za več deset tisoč let) neprimerne za življenje ljudi, posledice jedrske nesreče pa so čutili praktično po celem svetu. Veliko ljudi je bilo iz Pripyata in ostalih okoliških krajev izseljenih in Pripyat je še danes znan kot mesto duhov, v katerega se je vrnila narava in območje vzela nazaj.
Svetlana Alexievich je v svoji knjigi zbrala pričevanja različnih ljudi, na katere je jedrska nesreča tako ali drugače vplivala; prebivalcev, ki so se morali izseliti in tistih, ki so se na skrivaj vrnili, likvidatorjev, ki so čistili jedrske odpadke, njihovih družin, vdov gasilcev, otrok, znanstvenikov... Skozi pripovedi spoznamo različne poglede na jedrsko nesrečo in tudi različne posledice le te. Predvsem pa z grozo ugotavljamo, da bi bila škoda lahko katastrofalna, saj bi v najslabšem primeru (ki ga je Sovjetska zveza preprečila tako, da je žrtvovala veliko število delavcev, ki so ne zavedajoč se nevarnosti ukrepali ob samem reaktorju) lahko bil večji del Evrope neprimeren za življenje.
Samih zgodb ne bom opisovala, je pa nekaj omenjenih zgodb bralcu že malce znanih, če si je poprej ogledal serijo Černobil, ki jo je HBO izdal v letu 2019. Kar nekaj zgodb je namreč temeljilo na pričanjih iz omenjene knjige. Temeljno spoznanje, ki nam ga lahko da knjiga je to, da je bil takratni sistem zavoljo uveljavljanja lastne superiornosti, pripravljen žrtvovati zdravje in življenje na stotisoče svojih lastnih državljanov. V takratni Jugoslaviji na primer so bili prebivalci obveščeni, da zaradi radioaktivnosti (kot posledice jedrske nesreče) ne smejo odpirati oken, zadrževati so se morali v stanovanjih, niso smeli nabirati gob, jesti solate in drugih pridelkov... Prebivalci v neposredni bližini reaktorja pa več dni, tednov niso vedeli kakšna nevarnost jim pravzaprav preti. In zaradi tega inicialnega prikrivanja so tudi kasneje ljudje jemali grožnjo precej manj resno, kot pa bi jo morali. Ena od prič pripoveduje, da so se na območje odpravili v polni zaščitni opremi, tam pa so videli majhne otroke, ki so se bosi in na pol goli igrali v peskovnikih. Vsekakor je Sovjetska zveza s prikritjem razsežnosti katastrofe pustila svoje lastne ljudi na cedilu.
Med prebivalci so se leta in leta po katastrofi pojavljale različne bolezni, predvsem različne oblike raka, deformacije novorojenčkov, težave z zanositvijo in podobno. Posledice se naj bi poznale vse do danes. Reaktor je s pomočjo robotske tehnologije dobil jeklen sarkofag, ki vsaj delno omejuje še vedno trajajoče izločanje radioaktivnih delcev v zrak, a tudi to ni popolna rešitev. Pripyat tako ostaja mesto duhov in na tem območju naj življenje ne bi bilo primerno za ljudi še na tisoče let. Mnogi se sprašujejo, zakaj lahko živali in rastline tako uspešno živijo v neposredni bližini reaktorja, če območje ni primerno za življenje. Odgovor je preprost. Živalski in rastlinski svet ima krajšo reprodukcijsko dobo, poleg tega pa se šibki, bolni in deformirani primerki iz sistema kmalu izločijo po načelu naravne selekcije, zato med živalmi in rastlinami ni veliko t.i. mutantov, ki si jih tako radi predstavljamo ob misli na Černobil. Enostavno primerki, ki so zaradi radioaktivnosti poškodovani takoj poginejo, odmrejo, preživijo in razmnožujejo pa se le najmočnejši in najbolj prilagodljivi primerki. Vprašanje je tudi kakšna je življenjska doba teh živali v primerjavi z živalmi izven vroče cone. Kakorkoli, vse zgoraj našteto vsekakor za človeštvo ne bi bilo sprejemljivo - tveganje bolezni, umiranje ljudi, ki ne bi bili dovolj močni za preživetje ipd. Torej, življenje v teh krajih vsekakor ne bi bilo nemogoče, bi bilo pa predvsem nehumano in preveč tvegano.
Tu se meni osebno poraja še eno vprašanje glede prisilne evakuacije ljudi, predvsem starejših. V knjigi je ogromno primerov predvsem ostarelih ljudi, ki so se na skrivaj vrnili v svoje hiše in tam živijo (oz. so živeli) kljub prepovedi. Jedo radioaktivno hrano, pijejo radioaktivno vodo in po lastni izbiri čakajo na sicer verjetno malce zgodnejšo smrt, a vendarle v domači hiši. Tudi glede tega imam svoje mnenje, saj sem podobne občutke doživljala že ob begunski krizi v letu 2015/16. Ko sem opazovala ostarele begunce, sem skoraj praviloma ugotovila, da najbrž na pot niso šli po svoji volji, ampak na željo družine, ki je svojce seveda vzela s sabo. Ampak po žalostnih pogledih sodeč, bi vsi ti ljudje raje dočakali svoje zadnje dni, leta na tem svetu v domačih krajih, kot pa umrli na tuji zemlji. In zdi se mi, da je bila zgodba tudi v primeru Černobila najbrž podobna. Predstavljam si, da je za ostarelega človeka aklimatizacija na novo okolje tako težka, da bi raje malce prej dočakal svoj poslednji dan pa vendarle v domačih krajih. In menim, da bi moralo biti ljudem to omogočeno. Sicer z zavedanjemn tveganja in sprejemanjem odgovornosti, da ti nihče ne more pomagati in si po takšni odločitvi na tem območju prepuščen samemu sebi, pa vendarle. Meni je bolj hudo za človeka, ki mora pri svojih osemdesetih letih zapustiti vse kar je ustvaril in se preseliti v tuje kraje, kot pa za človeka, ki bi pri enakih letih zbolel in kasneje umrl zaradi radiacije.
Vsekakor izredno težka tematika, ki pušča ogromno prostora za lastna mnenja in interpretacijo. Knjiga ni za vsak dan, pa tudi ne za vsako razpoloženje. Zdi pa se mi izjemen spomenik tistemu času in predvsem tistim ljudem, ki bi morali biti bistvo vsega dogajanja po sami jedrski nesreči. V slovenskem prevodu je naslov knjige Černobilska molitev. Mnogim se je zdel ta prevod čudaški glede na angleški naslov, a tudi v osnovi, v ruskem jeziku, je naslov dela Černobilska molitev, torej je naš prevod naslova boljši, ha! :) Gre pa za isto delo, če se bo še kdo spraševal, tako kot sem se jaz.
LP Ajda
Comments