Ko sem ponovno vzela v roke mladinski roman Smrdljivc, se mi je zdelo, da sem ga prvič prebrala še ne dolgo nazaj. Izkazalo se je, da sem ga prvič brala zelo kmalu po izidu, leta 2021 in danes, štiri leta kasneje, ko sem ga ponovno brala zaradi bralnega kluba, sem zaradi časa, ki je pretekel med enim in drugim branjem, v knjigi lahko našla in se osredotočila na povsem druge stvari, kot prvič.
Premisa je zelo enostavna in večkrat uporabljena v filmih in mladinskih romanih. Na šoli pride do neljubega dogodka. Nekdo je odvrgel doma narejenega smrdljivca, ki je šolo napolnil z vonjem po gnilih jajcih, pa tudi z dimom, zaradi katerega je odpadel pouk. Prestopek te razsežnosti zahteva resno ukrepanje in ravnatelj šole ter svetovalna delavka Lidija pred svojo pisarno zbereta pet osumljencev, ki so bili v času dogodka v bližini. Spoznamo tipičen nabor mladostnikov, ki jih najbrž najdete na vsaki šoli.
Vid je najmanjši od učencev v zadnji triadi a pomanjkanje centimetrov nadomešča s karakterjem, ki se v glavnem naslanja na hvalisanje z materialnimi dobrinami in status njegovega očeta, uspešnega odvetnika. Luka je šolski "odpadnik," fant s številnimi vzgojnimi opomini, ki se je izključitvi izognil s ponavljanjem devetega razreda, čeprav ni videti, da bi mu bilo za to karkoli mar. Tomaž je komaj dvanajstletni fant, sedmi od osmih otrok z velike kmetije. Pravi hrust, ki pa ne govori kaj dosti. Izabela je pridna punčka, ki še nikoli ni naredila ničesar narobe, Ula pa njena prijateljica, nenavadno dekle, ki je na šolo komaj dobro prišlo po tem, ki sta z mamo živeli povsod po svetu.
Med ugotavljanjem krivca za smrad na šoli hitro ugotovimo, da krivda ni glavno, kar bomo odkrili. Razkrivajo se nam predvsem skrite lastnosti naših junakov in vse tisto, česar pri ljudeh s katerimi se vsakodnevno srečujemo, večinoma ne vidimo, a jih prav to dela takšne, kakršni so.
Ob drugem branju sem se še posebej osredotočila na načine, kako je šola postopala do teh petih mladih in njihovih predhodnih težav. Priznam pa, da sem se tudi nasmejala čisto drugim stvarem, kot prvič. Ker knjigo beremo v bralnem klubu zaposlenih na naši šoli, sem bila pozorna na šolsko okolje, tudi na učitelje in druge delavce šole, ki v njem delujejo. Čeprav se bi radi izognili določenim stereotipom, žal lahko (v smehu) potrdim, da večina le teh kar dobro drži.
Tudi po štirih letih od prvega branja sem se imela ob knjigi res fino, ker se mi je pa z branjem že malo mudilo, sem fizično knjigo kombinirala z žvočnico, ki jo bere avtor sam. To ni vedno dobra ideja. Poslušala sem že knjige, ki so jih avtorji brali kot šolski spis, ali pa berilo pri maši, Roku Bohincu pa se pozna, da je v voditeljskih in igralskih vodah domač.
Priporočam vsem mladim in tistim, ki delate z mladimi. Da ne bi pozabili, da se za vsakim imenom in obrazom skriva zgodba, ki je ne poznamo vedno v celoti.
Moja ocena: 4.5/5
Lp
Ajda
Comments