Ko Marketa rodi svojo prvorojenko Zoe, je v novi vlogi povsem izgubljena. Ne začuti tiste močne materinske ljubezni, ki jo vsi obljubljajo, ne preplavi je val materinskega nagona, zardi katerega bi ji bilo vse jasno ... Predvsem pa ima njen mož že dva otroka iz prejšnje zveze in za razliko od nje skrb za dojenčka obvlada in se zdi povsem suveren. Marketa se z dneva v dam čuti bolj odtujeno od sebe, svojega telesa, svojega otroka, partnerja, predvsem pa vloge mame, ki ji pripisuje tisoč in eno sposobnost, za katere čuti, da jih morda sploh nikoli ne bo imela. Zato si predstavlja, da bi imela namestnico. Čisto kopijo sebe, le da bi ona bila vedno vedra, vedno spočita in polna želje po materinstvu in vsem, kar pride zraven.
Čeprav nisem mama, se me je knjiga globoko dotaknila. Materinstvo bi zaradi vsega udobja, ki ga imamo v primerjavi s preteklostjo moralo biti vse lažje, vse udobnejše, a se mi zdi, da se pritiski na starše, še vedno predvsem na mame, še večajo. Na vsakem koraku vate zrejo podobe popolnih mam, ki imajo vse pod kontrolo, predvsem pa do svojih otrok in vloge matere čutijo neizmerno ljubezen in predanost - in to takoj! Ob porodnih zgodbah smo vedno brali o tistem valu ljubezni, ki te preplavi ob tem, ko ti otroka položijo na prsi, že med samo nosečnostjo pa naj bi ženska žarela in ves čas občudovala čudež življenja, ki raste v njej. Verjamem, da je nek del nosečnosti tudi to, iz iskrenih pripovedi prijateljic pa vem tudi, da je velik del tega tudi neugodje, dvom v svojo odločitev in svojo sposobnost skrbeti za novega človeka, ki bo prišel na svet. In dvom v to, ali si pripravljen zanj žrtvovati čisto vse in vse svoje prejšnje vloge zamenjati z eno, ki bo odslej prednjačila - mama.
Materinstvo je čudovita stvar in čeprav sama nikoli nisem imela pretirane želje po njem, spoštujem vse ženske, ki so si te vloge želele in jo s srcem opravljajo. Še posebej pa spoštujem vse matere v teh časih, ko se s pomočjo socialnih omrežij še večajo pričakovanja do njih. Prijateljica mi je nekoč povedala, da je dolgo časa čutila ogromno krivdo, ker po težkem porodu otroka ni imela takoj brezmejno rada, kot se to od nje pričakuje, če sodimo po slikah mater iz socialnih omrežij in pop kulture. Prav tako se ji ni zdel najlepši dojenček na svetu in tudi nosečnost sama je bila zanjo velik napor in zagotovo ne nekaj, kar ji je dajalo moč in milino. Tudi, ko je njen otrok rasel, so se občutki krivde še večali, saj ni nikoli prišla do točke, ko bi ji bila vloga matere dovolj. Ko bi ji zadoščalo utišati vse svoje prejšnje vloge, vse interese, želje in hobije in jih nadomestila z ukvarjanjem z osebo, ki je zrasla v njej. Ves čas se je borila z občutki krivde, dokler ni vendarle ugotovila, da je vloga mame le ena od vlog v njenem življenju, ne vseobsegajoča nova identiteta, ki bi se ji morala popolnoma predati, kot to od nje zahteva družba.
Takšnih in podobnih zgodb je ogromno, morda celo večina. In vesela sem, da se o njih v zadnjem času več govori in piše, saj se na ta način še bolj ozavešča o tem, kako naporno je v resnici poporodno obdobje in kako celjenje telesa ni vse, na kar bi morali biti tako bližnji, kot tudi stroka, v tem obdobju pri materah pozorni. In ravno iz tega razloga do knjige, kot je Namestnica, nadvse pomembne tudi za ljudi, ki niso in si morda niti ne želijo biti starši. V poporodnem obdobju je pomemben čisto vsak stik, vsaka potrditev, ki jo nekdo lahko da mladi mamici. In če se bomo sploh želeli poglobiti v to temo, morda celo poistovetiti s čustvi novopečenih staršev, bomo bolje znali postopati in jim dati boljšo podporo.
Moja ocena: 5/5
LP Ajda
Comments