Zadnje čase sem postala navdušena poslušalka podcastov. Odkar moja vožnja v službo traja precej dlje, sem ugotovila, da je ta čas najbolje izkoristiti tako, da izveš še kaj novega in koristnega. Bodisi s poslušanjem zvočnih knjig, ali pa poučnih in zanimivih, lahko tudi zabavnih podcastov. Pred časom je Gospodična knjiga priporočila podcast Under the Influence, kjer se beseda vrti predvsem okrog spletnih vplivnežev, komentarjev, spletnega trpinčenja in podobno. Skratka težave, ki smo si jih ljudje nakopali šele v zadnjem času in temu primerno ne vemo vedno, kako se z njimi spopasti.
V eni od zadnjih epizod omenjenega podcasta avtorici spregovorita o eni še posebej pereči tematiki in sicer o negativni nastrojenosti žensk do ostalih žensk. Med ženskami se namreč pojavlja trend tako imenovanega "hate followinga," ko na spletu slediš ljudem, ki jih v resnici ne maraš, z enim samim razlogom - da se iz njih norčuješ, jih obrekuješ s kolegicami in podobno. Seveda gre človeštvo vedno še korak dlje in avtorici podcasta omenjata spletno stran Get Off My Internets (GOMI), ki je nekakšen forum, na katerem lahko povsem anonimno člani izlivajo vso gnojnico na spletne vplivneže. Morda sicer na videz nedolžno početje ima lahko strašanske posledice za psiho ljudi o katerih teče beseda. Ne le, da so ljudje opustili svoje spletne kariere (kar je seveda neizbežen konec takšnega poklica, slej ko prej, se mi zdi), govorimo tudi o poskusih samomora, depresiji in drugih težavah z duševnim zdravjem.
Mnogim se zdi govoriti o tej tematiki malce brez smisla, saj je poklic spletnega vplivneža vendarle odločitev vsakega posameznika, ki pač s sabo nosi določena tveganja in negativne plati. A vendar je zaskrbljujoče, da se trend internetnega blatenja in t.i. hate followinga seli tudi med navadne smrtnike. In ta trend se, ne boste verjeli, pojavlja skoraj izključno med ženskami. Dokazano je, da moški profile, ki jim gredo na živce ali jim niso všeč, enostavno prenehajo spremljati in se od osebe distancirajo. Tudi sama sem tistih nekaj redkih negativnih komentarjev (ki sicer niso bili osebne narave in jih ne dojemam kot cyberbullying in kaj podobnega) prejela od žensk. Zakaj je tako in ali je problem res tako pereč? S kratko anketo na instagramu, sem preverila stanje med mojimi sledilci, obenem pa z vami delim tudi moje, čisto iskrene odgovore.
Vzorec vprašanih je približno 150 ljudi, z nekaj variacije med posameznimi vprašanji, odgovarjale pa so v veliki večini ženske.
Hate following
Na vprašanje, če na družbenih omrežjih sledijo ljudi, ki jim sicer niso všeč, zgolj zato, da jih lahko obrekujejo, je z NE odgovorilo 88% vprašanih. Ta številka se mi zdi sicer lepa, se mi pa kljub temu zdi, da marsikdaj niti ne vemo, da nekomu sledimo iz napačnih vzgibov. Priznam, včasih sem bila res kriva tega tudi sama. Lahko bi vam povedala par konkretnih primerov ljudi, ki so mi šli strašno na živce in sem jim vseeno sledila, potem pa npr. s kolegico komentirala: glej kaj je ta spet objavila ipd. Tega me niti ni sram priznati, saj sem se iz tega početja ogromno naučila. Predvsem to, da smo mi sami kreatorji vsega, kar spuščamo v svoj svet; spletni in realni. Tega ne počnem več, oziroma sem profile, ki so me navdajali z nekimi negativnimi občutki enostavno prenehala spremljati. Kljub zgornjemu rezultatu, pa je kar 57% vprašanih odgovorilo, da je že obrekovalo nekoga, ki ga spremljajo na internetu; predvsem razne spletne vplivneže.
Influencerji in zakaj nam gredo (včasih) na živce
Tudi tega "zločina" sem sama še kako kriva. Zdi se mi, da ljudje, predvsem tisti, ki se ukvarjajo z raznimi lifestyle blogi in podobno, na ogled postavijo toliko sebe, da so najbrž že pripravljeni, da komu kaj od tega ne bo všeč. In to je povsem normalno. V tem, da nekomu, ki je v tvojem ožjem krogu prijateljev pokomentiraš ali pokritiziraš nekaj kar si videl na internetu, ne vidim večje težave. Zdi se mi, da lahko stvari, ki nam gredo na živce, vodijo tudi v dobre diskusije - zakaj nam gre nekaj na živce? Sledilce sem vprašala, kaj je tisto, kar jim gre pri vplivnežih največkrat na živce do te mere, da stvar pokomentirajo. Odgovori so sledeči:
Ponavljanje trendov in neoriginalnost - vse so enako oblečene, enako izgledajo
Potrošniška naravnanost
Slovnične napake in jezikovne "šlamparije," napravila uporaba angleščine
Veliko reklam - veš, da človeku ne moreš več zaupat, saj vse kar objavi, objavi za reklamo, reklamiranje konkurenčnih izdelkov in hvaljenje vsega povprek
Prikaz nerealnega načina življenja, zrežirane fotografije
Izkoriščanje otrok v reklamne in tržne namene
Širjenje nepreverjenih informacij, predvsem v času epidemije
Promoviranje izdelkov, ki v resnici niso kvalitetni - izgubi kredibilnost
Preosebne objave
Žaljenje drugih
Bahanje z materialnimi dobrinami
Prodajanje svojega telesa
Samooklicani strokovnjaki npr. mamice po porodu, ki vedo več kot zdravniki
Pa če gremo kar po vrsti. Tudi meni sami gre marsikaj od zgoraj naštetega na živce, je pa res, da ne sledim profilom, na katerih prevladuje karkoli od zgoraj naštetega. Niti nisem ljubiteljica teh "uniformnih" trendov, ne le s področja mode, tudi videza na splošno, ko na eni točki vsa dekleta na instagramu izgledajo enako: enake ustnice, trepalnice, frizura, ličila... Vedno sem pristaš originalnosti, zato tovrstnih profilov že v osnovi ne spremljam.
Vse točke pa bi lahko skoraj brez izjeme združila pod eno samo - avtentičnost. Ljudje na družabnih omrežjih iščejo nekaj zanimivega, originalnega in nekdo, ki sledi samo trendom, poleg tega pa proda tudi svoje mnenje, to vsekakor ni. Tudi pri knjižnem blogerstvu se npr. pozna, da v določenem obdobju veliko blogerk objavlja iste knjige. To je vsekakor na nek način razumljivo, saj ko knjiga izide, založba recenzijske izvode pošlje vsem istočasno. Kar pa mi ne bi bilo razumljivo, je hvaljenje vsega povprek. Enako kot pri vseh drugih produktih, so tudi knjige dobre in slabe in bloger, ki ni še nikoli napisal slabega mnenja, se bojda odloči objaviti zgolj dobre knjige (kar sicer razumem, a ta način ni moja izbira), ali pa si želi biti všečen do te mere, da se ne želi nikomur zameriti. Tudi to zamerim, saj vsakič, ko izpostaviš mnenje, ki ni najbolj pozitivno, sprožiš reakcijo pri nekomu, ki se s tem ne strinja. Zdi se pa mi, da tudi v naši skupnosti izgubljaš zaupanje sledilcev, če pohvališ nekaj kar ni hvale vredno. Ne rečem, da bi moral nekdo hvaliti ali kritizirati enako stvar kot jaz, a sledilci s časom dobijo občutek o tvojem bralnem okusu in mu zaupajo. S tem vsak od nas pridobi svoj krog sledilcev, ki imajo podoben okus kot ti. Ko to zaupanje enkrat izneveriš, po mojem mnenju izgubiš vso kredibilnost. Ravno zato se mi zdi, da je iskrenost v vsakem primeru najboljša izbira, ne glede na nek delež ljudi, ki se morda s teboj ne bodo strinjali.
Izkoriščanje otrok za namene zaslužka in promoviranja izdelkov ali podjetja pa je tema, o kateri bi lahko govorili kar v posebnem blogu. Raje je ne bom načenjala, a zdi se mi, da je šla stvar na nekaterih področjih že resnično predaleč, predvsem pa se ljudje ne zavedajo, da nimajo vsi ljudje na spletu dobrih namenov. Nenazadnje že navadni uporabniki (večinoma uporabnice) družbenih omrežij najbrž ne razmišljajo kaj dosti, ko objavijo na pol gole fotografije svojih otrok. Ali pa nenazadnje tudi uradne dokumente, kot je fotografija spričevala, diplome in podobno. In še en zanimiv podatek: v Franciji je z zakonom prepovedana zloraba otrok za potrebe oglaševanja na socialnih omrežjih. Mnenje?
Žalitev ali kritika?
Sledilcem sem zastavila vprašanje, če so že kdaj pustili komu negativen komentar in 91% vprašanih je odgovorilo z NE. Na vprašanje, če so komu kdaj pustili komentar s kritiko in/ali konstruktivnim predlogom, pa je NE odgovorilo 55%. Sklepamo lahko torej, da smo kljub vsemu bolj pripravljeni delit (po našem mnenju) dobronamerne kritike, kot pa neke negativne komentarje. A vendar, sploh razločimo med tema dvema pojmoma?
V zadnjem času opažam na spletu pojav potrebe po izražanju svojega mnenja. To je sicer lahko izredno dobrodošla stvar, a zdi se mi, da enostavno ni vedno potrebno, da je tvoje mnenje slišano. Jaz se preden nekaj komentiram vedno vprašam, komu bo moj komentar oziroma moje mnenje koristilo. Če bom s tem lahko nekaj doprinesla k čemurkoli, komentar tudi povem, če pa bo komentar namenjen le temu, da izrazim nek svoj prav in svoje mnenje, pa ga zadržim zase. Tudi kot ustvarjalka spletnih vsebin imam rada ljudi, ki podajajo relevantne komentarje, mnenja, tudi takrat, ko so drugačna od mojih. To so najboljši povodi za diskusijo, če sta obe strani pripravljeni nanjo in želita slišati tudi drugo stran. Vse več se namreč pojavlja komentarjev in sporočil v smislu: Brez zamere, ampak... Po navadi avtor nato našteje vse s čemer se ne strinja in po tem pričakuje tvoje popolno strinjanje z njim in celo to, da boš spremenil določeno zadevo in seveda svoje mnenje. Me pa ne moti, če nekdo opozori na mojo napako, saj jih vsi delamo in ni nič hudega, če nas nanje kdo opozori.
41% vprašanih je že bilo deležnih žaljivega komentarja, 71% vprašanih pa prizna, da jih takšni komentarji prizadenejo. A kaj so žaljivi komentarji? Menim, da moramo razlikovati med žaljivim komentarjem in utemeljeno kritiko oziroma nasprotujočim mnenjem. Če spet obrnem stvar v moje področje ustvarjanja. Kot rečeno sem pri podajanju ocen prebranih knjig vedno realna, saj želim podati iskreno mnenje o nekem delu. Velikokrat sem tudi poudarila, da vsekakor nimam primerne izobrazbe in nisem literarna kritičarka, zato je vsako moje mnenje subjektivno. Kljub temu pa se ob vsakem mnenju, tudi če je slabo oziroma sploh v primerih, ko je slabo, skušam opredeliti zakaj je tako in kaj me je pri posamezni knjigi zmotilo. Najslabša stvar, ki jo lahko človek po mojem mnenju naredi je, da reče: Knjiga je obupna. Ali pa: Ta avtor mi gre na jetra. S tem nisi bralcu povedal čisto ničesar, enako kot ne bi ničesar povedal s pohvalo v stilu: Res luštna in super knjiga. Vsako mnenje, ki ga podam je utemeljeno. Npr. "Knjiga mi ni bila všeč, saj je za moj okus tempo pisanja rahlo prepočasen, poleg tega pa je bilo v njej precej slovničnih in jezikovnih napak." In v obratni smeri: "Knjiga mi je bila všeč, saj avtor zelo dobro opiše..." Vedno napišem tudi to, da razumem, da nekomu pa je ta knjiga lahko zelo všeč, predvsem pa spoštujem vsakega avtorja, četudi se z njegovim delom jaz osebno ne ujamem.
Po mojem mnenju je razlika med kritiko/mnenjem in žaljivim komentarjem v tem, da sta kritika oziroma mnenje spoštljiva in utemeljena. Poveš kaj te moti in zakaj, ne spuščaš pa se na osebno raven in sprejemaš to, da je mnenje nekoga drugega lahko drugačno.
In tu se nahaja tudi glavna težava, ki velikokrat vodi do spletnega vojskovanja v komentarjih. Tudi z mano se marsikdo že kdaj ni strinjal, nastopil s svojim mnenjem malce bolj napadalno, a moj običajen odziv je: "Kaj ni super, da imamo različne okuse? Hvala za vaše mnenje, cenim!" In tako tudi resno mislim. Dokler se komentator ne spusti pod nivo osnovnega bontona in te začne obmetavati z različnimi žaljivkami. Zgodi pa se, da tudi sama nehote s svojim mnenjem koga užalim. A tu se mi zdi, da človek, ki je užaljen največkrat izhaja iz lastne negotovosti. Zato se še nikoli nisem opravičevala za nekaj kar sem zapisala, izgovorila. Vem, da nikoli ni nič napisano ali rečeno z namenom kogarkoli užaliti, razumem pa, da je v teh časih vzporedno z zahtevanim sprejemanjem vseh in vsega, aktualno tudi ne sprejemanje vseh in vsega kar je drugačno od tvojega mnenja. In to največkrat s strani ljudi, ki se imajo za najbolj odprte in nediskriminatorne - razen seveda do vseh, ki ne mislijo tako kot oni. Ampak tudi v takem primeru je moj odgovor enak. Hvala za mnenje, cenim. V takšne boje, se ni vredno spuščati.
To vendarle spada v opis del!
Kar 64% vprašanih se je opredelilo, da bi morali biti spletni vplivneži pripravljeni na negativne komentarje, ker to vendar spada k temu poklicu. Meni se vsekakor zdi, da bi morali biti na negativne odzive pripravljeni, a to nam ne daje pravice do žaljenja in celo spletnega trpinčenja. Poklic spletnega vplivneža je enostaven: reklamiranje bodisi izdelkov, ali pa svojega življenjskega sloga. Tudi knjižni blogerji si moramo priznati, da vseeno delamo reklamo knjigam. Naša prednost in slabost je morda ta, da je naša publika manjša in zato nismo tako zelo privlačni za podjetja, ki bi v nas vlagala in nam plačevala reklame. Sama imam edino korist od bloga "le" v recenzijskih izvodih, a to mi daje popolno svobodo pri odločanju kaj bom brala in tudi kaj bom pohvalila in kaj skritizirala. Pri knjižnih blogerjih je tudi zelo malo oglaševanja nas samih, naše osebnosti pa spoznate bolj preko vsebin in našega bralnega okusa. Nekatere blogerke še vedno spretno skrivajo celo svoje obraze, saj je pri nas fokus res povsem drugje. Lifestyle blogerji pa promovirajo seveda svoj življenjski slog in s tem tudi sebe. In komentar na njihove objave in vsebine je torej komentar nanje same in lahko zareže veliko bolj osebno.
Ne glede na to, da se seveda strinjam, da se moraš z javno izpostavljenostjo sprijazniti tudi s tem, da ne boš vsem všeč, se ne strinjam s tem, da si ljudje jemljejo pravico do žaljenja in, da smejo reči čisto vse. Tudi 92% vprašanih se strinja, da bi moralo biti spletno trpinčenje obravnavano kot nasilje in temu primerno sankcionirano, a kot me je opozorila sledilka, je v teoriji to že tako, zatakne pa se v praksi. Za spletno trpinčenje naj bi težko dobili dokaze, oziroma najbrž je težko dokazati kavzalnost med spletnim trpinčenjem in neko posledico kot je npr. samomor ali pa kakšna druga zelo huda posledica. Skratka, DA, spletni vplivneži se morajo zavedati, da k njihovemu poklicu spadajo tudi negativna mnenja ampak NE, to ne pomeni, da k poklicu spada tudi nasilje in žaljivi komentarji.
Ženska ženski kača
Če velja rek: Človek človeku volk, bi lahko v primeru družbenih omrežij rekli: ženska ženski kača. Toliko obkladanja kot je na socialnih omrežjih med ženskami, ne vem če najdemo še kje drugje. Sicer moram ponovno poudariti, da sem nadvse srečna, da sem del blogerske skupnosti, ki je res prijazna in povezana, poleg tega pa nisem obremenjena s konkurenco, saj je bloganje zame hobi in mi nihče ne predstavlja neke ovire na poti do cilja, saj je moj cilj izključno moja lastna zabava oziroma kvalitetno preživet prosti čas. A na drugih področjih, sploh pa v tujini, je ogromno javnega blatenja ženskih vplivnic med seboj. Obstajajo celo kanali in profili, ki se ukvarjajo izključno s tem - z blatenjem drugih profilov. Najdejo se seveda tudi moški, ki to počno, a v veliki večini so za takšno početje krive ženske.
Sledilce sem vprašala zakaj se jim zdi, da ženske večkrat pišejo negativne komentarje in uveljavljajo neko svoje mnenje, medtem ko moški hitreje prenehajo slediti profile, ki jim niso všeč. In tole so odgovori:
Največkrat omenjen razlog je ljubosumje, nevoščljivost
Kritične smo ena do druge ker tekmujemo med seboj (za moško pozornost, mesto v družbi,...)
Od malega nas spodbujajo k individualni tekmovalnosti, moške bolj k timskemu delu
Od žensk se zahteva, da so perfektne na vseh področjih
Damo veliko na mnenje ostalih žensk.
Na ta način ventiliramo, moški pa imajo druge mehanizme ali pa tiščijo stvari v sebi
Ženske so žleht
Večja negotovost, potreba po sprejetosti
Ne cenimo same sebe dovolj in z blatenjem drugih dvigujemo svojo samozavest
Ženske bolj verbaliziramo svoja čustva - tudi v obliki komentarjev
Z večino odgovorov se strinjam, se mi pa zdi, da ženske (pre)večkrat iščemo izgovore v zunanjem svetu. "So nas vzgajali tako in tako," "Od nas se zahteva..." Sama se veliko gibljem v moških krogih, sploh kar se tiče hobijev in mojega udejstvovanja na področju zaščite in reševanja. In verjemite, da kot ženska nikoli nisem čutila, da se moram kakorkoli bolj dokazati, da se od mene pričakuje kaj drugega samo zato ker sem ženska. Na področjih kjer sem se počutila kompetentno sem se izkazala in sem bila tudi brezpogojno sprejeta. Kjer se nisem počutila kompetentno in, če je bil sposobnejši nek moški, sem mu z veseljem prepustila mesto. In tudi, če bi bila kompetentnejša ženska bi ji prepustila mesto. Ker počasi moramo nehati iskati svoje mesto pod soncem samo zato ker nam naj bi pripadalo. Poglejmo kakšno mesto si zaslužimo. Zaslužimo pa si ga s predanostjo in delom. Nikoli ne bom nevoščljiva knjižnemu blogerju, ki bo imel npr. še enkrat toliko sledilcev kot jaz, če vem, da v svoje delo vloži tudi dvakrat toliko dela. Dokler smo realni in prijazni sami do sebe, bomo takšni tudi do drugih.
Za konec pa še...
Veliko sledilk je komentiralo, da jih skrbi za prihodnost, saj je predvsem med mladimi ogromno spletnega trpinčenja. To je čisto ločena tema, ki se je bom rahlo dotaknila v recenziji za knjigo Luzerka, ki prihaja kmalu. Vsekakor je to velik problem, a žalostno je, da se tega poslužujemo tudi odrasli, ki naj bi že bili trdne in izoblikovane osebnosti. Veliko ljudi se je tudi javilo in povedalo, da poklic spletnega vplivneža povsem spoštujejo, a se morda ne strinjajo povsem z načinom kako ga opravljajo, npr. z zlorabo otrok v reklamne namene. Velika večina se tudi strinja, da je konstruktivna kritika res koristna za osebnostno IN poslovno rast, če smo jo sposobni sprejeti. Veliko težavo vsi vidimo tudi v anonimnosti, ki nas skrije za masko in dobimo občutek, da lahko rečemo komurkoli karkoli. To se vidi še posebej pod članki na raznih spletnih straneh, kjer se resnično vidi nivo pod katerega se spustijo ljudje, ko mislijo, da lahko rečejo karkoli. Ampak to je spet že neka tretja zgodba in spet nova vrsta frustracij, ki jih ljudje na ta način zdravijo. Kaj pa takrat, ko nam nekaj ne ugaja in nimamo konstruktivne razlage zakaj?
Imamo vso pravico na tem svetu, da nam gre nekaj ali nekdo na živce, a ko nam gre na živce se vprašajmo: kaj to pove o meni? Na katero mojo negotovost je pritisnil nekdo, da mi gre tako v nos? Najbolj iskreno pa si odgovorimo na vprašanje: če nam nekaj ne ugaja, zakaj enostavno ne stisnemo gumba "unfollow?" Zakaj se ne obkrožimo samo s pozitivnimi stvarmi, s stvarmi, ki nam prinašajo v življenje radost, nova znanja in pozitivno energijo? Enako je tudi v obratni smeri. Ko ustvarjaš vsebino se moraš zavedati, da je v vsakem trenutku dneva zaradi tvoje vsebine lahko nekdo užaljen; nekateri zaradi tega kar si rekel, drugi zaradi tega česar nisi rekel. In to je stvar na katero ne moreš vplivati. Lahko pa vplivaš sam nase in poskrbiš za to, da v svet pošlješ izdelke za katerimi stoprocentno stojiš. Če si sam trden boš tudi lažje sprejel to, da se nekdo s teboj ne strinja in, da ima nekdo drugačno mnenje kot ti.
Pa še nekaj. Dobro nam je znan rek: Hurt people hurt people. Torej: Ranjeni ljudje ranijo ljudi. Vprašajte se to, kakšno bolečino nosi s seboj nekdo, ki ima potrebo bolečino povzročati neznancem po internetu. Zdi se mi, da je najboljše orožje proti internetnim nasilnim komentatorjem ravno razumevanje in sočutje. Srečen in trden človek enostavno ne čuti potrebe po žaljenju drugih ljudi.
Res najlepša hvala vsem, ki ste se res lepo odzvali na tole mini raziskavo. Vidim, da si ljudje res želijo spregovoriti o takih stvareh in več bomo govorili o spletnem bontonu, prej se bodo stvari premaknile na bolje.
LP Ajda
Comments