Približno dve leti nazaj sem obudila svojo ljubezen do Kingovih del, ki je vzplamtela več kot 20 let nazaj, ko sem še precej (pre)mlada v roke vzela Mačje pokopališče. Že takrat mi je bilo jasno, da se prava groza nikoli ne skriva v paranormalnem, v stvorih, ki skačejo izpod stopnic ali iz kanalizacije, ampak v človeški psihi in odnosih. Do zdaj sem prebrala 11 Kingovih del in ker njegov opus (zaenkrat) šteje 65 romanov in prek 200 kratkih zgodb, sem komaj popraskala po površini njegovega ustvarjanja, a vseeno z lahkoto trdim, da je eden mojih najljubših avtorjev.
On writing je nekakšna njegova avtobiografija, pomešana z nasveti za vse, ki bi radi razvili svoje pisateljske veščine. V prvem delu precej na hitro in brez hude romantike predstavi svoje življenje do prvih pisateljskih uspehov, nato pa večji del knjige posveti umetnosti pisanja in nasvetom, kako v tem postati boljši. Na koncu pove nekaj tudi o svoji hudi nesreči in tem, kako je spremenila njegovo življenje, dopolnjena izdaja knjige pa vsebuje tudi esej njegovega sina Owena in transkripcijo pogovora med Kingom in njegovim sinom Joe-om. Oba sinova sta namreč tudi sama pisatelja.
Med ustvarjalci na Knjigogramu in strastnimi bralci je kar nekaj takih, ki imajo ambicije tudi sami nekoč postati pisatelji. Jaz nisem ena od njih. Pisanje, tudi pesnjenje, mi je šlo vedno dokaj dobro, že v zgodnjem otroštvu, a nikoli nisem imela želje po razvijanju tega talenta. Zdi se mi, da moraš imeti za dobro knjigo dve temeljne sestavine: dobro zgodbo, ki jo želiš povedati in sposobnost, da to narediš dobro. Zaenkrat nimam ne enega ne drugega, pa marsikdo drug najbrž tudi ne, zato sem mnenja, da je včasih bolje (pisano) besedo prepustiti nekomu, ki to pač ima.
Kljub temu, da ne bom nikoli pisateljica, pa mi je knjiga ogromno dala. Najprej boljšo sposobnost prepoznavanja kaj in zakaj mi v kakšni knjigi ne prija. Zdi se mi, da tudi bralci, ki bero dokaj veliko, včasih težko s prstom pokažemo na tisto, kar nad je nekje zmotilo. Z nekaj primeri mi je King par težav zelo jasno osvetlil. Druga stvar, ki jo knjiga prinese slehernemu bralcu pa je to, da se začnemo zavedati, da bi se morali vsakega pisanja, ki je namenjeno širši publiki, lotiti malce resneje in z več premisleka.
Tu ne gre za neko togost in slovnično policijo, kot bolj za spoštovanje do tistih, ki tvoje tekste berejo. Kolikokrat odpreš članek na kakšnem spletnem portalu, ki je napisan, kot da bi ga prevedel avtomatski prevajalnik. Ali pa odpreš recept, ki sicer ponudi navodila za pripravo fine jedi, a je spremljevalni tekst komaj berljiv. In kolikokrat se tudi v mnenja o knjigah prikradejo nesmiselne povedi, napake ali pa samo in zgolj lenoba. Prav literarnim kritikam in samo laičnim mnenjem King nameni nek odlomek in povsem se strinjam, da se imaš težko za bralca, če ne znaš o knjigi napisati več, kot nekaj besed.
Še vedno mi kri zavre ob "knjiga je bila top" in "nvm, ni mi bla všeč, heh." Če ne znaš o nekem delu povedati več kot to, se moraš pač zamisliti že o svojem bralnem razumevanju samem, preden sploh začnemo govoriti o pisanju o prebranem. Še vedno ljudje ne lovijo med mnenjem o knjigi in obnovi le. Še vedno se meša pripovedovalca, avtorja in protagonista. Še vedno ljudje, ki o knjigah bojda nekaj vedo, govorijo o karakterjih v knjigah, namesto o likih.
Ja, Knjigogram je pač delček interneta, ki se knjigam posveča sproščeno in z veseljem, brez strokovnega ozadja. Ampak nekaj spoštovanja pisani besedi pa vseeno mora bit. No ja, nvm, heh.
Noro dobra knjiga! Priporočam!
Moja ocena: 5/5
Lp
Ajda
Comments