Roman Veliki pohod je King napisal kot bruc na fakulteti, v letih 1966/67, star pičlih 19 oz. 20 let. Dolga leta je roman čakal na pravi trenutek in njegov objavljeni prvenec je postala Carrie, leta 1979 pa je Veliki pohod vendarle izšel pod psevdonimom Richard Bachman.
Zakaj je King pisal pod psevdonimom? V tistih časih je veljalo, da naj bi avtor izdal eno knjigo na leto, tisti, ki poznamo Kingovo delo pa vemo, da je v določenih obdobjih romane izdajal kar po tekočem traku. V izogib kritikam je zato leta 1977 ustvaril psevdonim, pa ne le to, celo novo persono (kot avtorjevo fotografijo je npr. uporabil fotografijo svojega agenta) in v njenem imenu izdajal knjige do leta 1985, ko je javno povedal, da sta on in Bachman ena in ista oseba. Poleg zgoraj omenjene kvote ene knjige na leto je bil razlog za izbiro psevdonima tudi to, da so mu nekateri kritiki očitali uspeh na podlagi gole sreče. Ker je s Carrie zaslovel, naj bi bil uspeh naslednjih knjig posledica takrat že dobro znanega imena, ne pa talenta samega. S tem, ko so bile "Bachmanove" knjige zelo uspešne precej pred razkritjem, kdo to v resnici je, je dokazal, da se za uspehom skriva dejanski talent, ne le sreča, poznamo ime ali karkoli drugega.
Roman nas prestavi v nedoločljiv čas v prihodnosti, ko so distopične ZDA postale totalitaristična država, ki ji vlada Major. Vsako leto se prireja "Veliki pohod," katerega se udeleži 100 najstnikov, fantov, z vseh koncev ZDA, ki hodijo po cesti št. 1, po vzhodni obali ZDA začenši v zvezni državi Maine na meji s Kanado. Zakaj organizirajo pohod ne izvemo, se pa fantje nanj sami prijavijo in izbranih je 100 "srečnežev" in 100 rezerv, saj imajo izbranci določen čas, da si premislijo o udeležbi. Bistvo pohoda je namreč, da morajo udeleženci brez počitka ves čas hoditi s hitrostjo najmanj 4 milje na uro (6.4 km/h). Če za več kot 30 sekund upočasnijo hojo ali se ustavijo (tudi če omedlijo, so poškodovani ...) dobijo eno opozorilo, po treh opozorilih pa jih namesto četrtega čaka strel. Opozorila lahko fantje z eno uro hoje na določeni hitrosti izbrišejo. V resnici je to pohod za preživetje, ki traja dokler ne ostane samo en pohodnik. Pohod prenašajo po televiziji, za pohodnike navijajo gledalci ob cesti ... Na hitro rečeno, tole so Igre lakote pred Igrami lakote.
Sama premisa romana ne dokaj enostavna in hitro bi bil lahko izredno dolgočasen, če ne bi imel King takšne izredne sposobnosti pisanja likov, za katere nam je mar. Glavni lik je pohodnik iz zvezne države Maine (seveda), Ray Garraty in pohod spremljamo skozi njegove oči. Tekom romana dodobra spoznamo tudi zgodbe ostalih pohodnikov, seveda ne vseh stotih in najbolj srce parajoč del romana je dejstvo, da se z liki dejansko povežeš, da navijaš zanje in si želiš, da jim uspe. Istočasno pa se bralec (in z njim tudi liki sami) ves čas zaveda, da lahko preživi le eden.
Bralec se ves čas zaveda mukotrpnosti pohoda, izčrpanosti pohodnikov in ugašanja njihove volje do nadaljevanja in posledično življenja. Čeprav vemo, kakšna je nagrada na koncu pohoda (velika denarna nagrada in vse, kar si želiš), slej ko prej vse pohodnike in bralca ujame dejstvo, da ni tega vredna nobena nagrada in, da je to početje povsem nesmiselno. Tragika vsega skupaj je tudi v tem, da je po začetku poti edini izhod zmaga ali smrt. In nič drugega.
Roman je eden od krajših Kingovih in se istočasno bere zelo hitro, obenem pa se počutiš, da si eden od pohodnikov, ki v polzavesti mehanično prestavljaš eno stopalo pred drugega. Kingu je odlično uspelo ustvariti vzdušje in grozo ob prvih izgubah, ter vdanost v usodo proti koncu romana. Roman ni eden mojih ljubših Kingovih, čeprav je vseeno fantastično branje. Kar je meni osebno pri zgodbi manjkalo, je več ozadja Pohoda. Zakaj se prireja? Kakšna je država, v kateri poteka? Kdo in kakšen je Major? A ravno s tem pomanjkanjem dodatnih informacij postane Pohod prispodoba za marsikaj, kar se dogaja v realnem svetu in se nihče ne vpraša zakaj. Kakšno je ozadje početja, kateremu slepo sledimo?
S tem romanom sem doživela tudi prvi po kingovsko slavno slab konec. Ne bom rekla, da je ravno slab, bi si pa želela vseeno nekaj več zaključka, saj sem imela občutek, da je zgodba obvisela nekje v zraku. A bolj kot razmišljam, bolj se mi zdi, da je tudi konec v resnici prispodoba za nesmiselnost Pohoda samega. Bo zmagovalec res kdaj zmagal? Še Pohod kdaj konča?
Toplo priporočam vsem ljubiteljem distopije! Še en roman, v katerem King ne potrebuje paranormalnih pojavov in pošasti. Dovolj dobre pošasti smo že ljudje sami.
Moja ocena: 4/5
Lp
Ajda
Comments